Silvana

Rezultat iskanja slik za silvana film

Tretji festival Kinotrip, ki ga ustvarja Kinodvor, se je zaključil s projekcijo dokumentarnega filma Silvana. Film opisuje umetniško pot švedske reperke od trenutka, ko je bila razglašena za najbolj vročo umetnico v zadnjih šestih mesecih na Švedskem (2014), pa do sedanjega delovanja (2016). Silvana Imam je znana po družbenokritičnih in politično angažiranih besedilih, skozi katera opisuje doživljanje svojega položaja kot ženska, imigrantka iz Litve, hčerka Sirijca in lezbijka. Dokumentarni film ne predstavlja le njene zgodbe o boju proti diskriminaciji, ampak tudi razvoj njenega romantičnega odnosa s pop glasbenico Beatrice Eli ter pritisk, s katerim se sooča kot ikona LGBT+ gibanja na Švedskem.

V začetnih prizorih filma Silvana nastopi kot neustrašna, energična, agresivna aktivistka, ki se brezkompromisno upira sistemu, znotraj katerega živi. Sprva sicer pred manjšo publiko, vendar pred njo ni nič manj udarna kot kasneje pred večjo. Silvanina samozavestna podoba pa se razblini, ko jo gledalec vidi v položaju oboževalke švedske pevke Beatrice Eli. Njeno ostro odrsko osebnost sedaj zamenja nerodna, sramežjiva punca, ki se želi zbližati s svojo vzornico in simpatijo. Kmalu glasbenici pričneta z iskrenim, ljubečim in ikoničnim razmerjem, s katerim je njun glas še močnejši. Njun odnos je v dokumentarnem filmu predstavljen tudi z intimnimi domačimi posnetki, posnetki skupnih koncertov ter izsekov intervjujev, ki pričajo o njuni tesni povezanosti in navezanosti v zasebnem in poklicnem življenju.

Intimo v filmu pa ustvarjajo tudi pristni posnetki iz Silvaninega otroštva. Pri sedmih letih je imela na kratko pristrižene lase, všeč so ji bila dekleta in poimenovala se je Erik. Posnetki prikazujejo njen enostaven otroški pogled na svet in ideje, za katere se Silvana bori kot odrasla ustvarjalka, v svojem bistvu ostanejo enake tem otroškim. Silvana v filmu pove, da kot otrok ni imela veliko prijateljev, zato se je oklepala sestrinega nasveta: ˝ne pokaži šibkosti˝. Silvanina javna, odrska persona tako, čeprav govori o osebnih izkušnjah, ne predstavlja šibkosti, predstavlja moč, pogum in voljo do sprememb. Silvanina pot je izredno strma in ustvarjalka se hitro povzpenja, do sredine leta 2015 se njena prepoznavnost že močno okrepi in pritiski nanjo kot kulturno ikono in borko za pravice homoseksualcev ter žensk postanejo nevzdržni. Na točki zloma se Silvana umakne javnosti in pokaže svojo občutljivejšo plat človeka, ki na ramenih ne more nositi bremen celotnega sveta.

Prisotnost žensk v reperskem svetu mnogim a priorno pomeni, da je ustvarjalka feministka, vendar temu ni vedno tako. Morda se teme, o katerih repajo te ustvarjalke zdijo strogo feministične ali pa skrajno aktivistične, vendar se moramo zavedati, da je rap zvrst, v katerem ustvarjalec podaja svoje mnenju o svetu okoli njega. V primeru ženskih reperk se zdi, da so te tematike lahko le feministične, vendar zares ne slonijo na teoretičnem feminističnem premisleku temveč na vsakodnevni izkušnji ženske znotraj patriarhalnega sistema. Silvana se morda zdi bolj progresivna zaradi svoje izkušnje z imigrantsvom, multinacionalno osebnostjo in seksualno usmerjenostjo, vendar to še ne pomeni, da je tudi teoretično podkovana feministka, ki bi to znanje prenašala širši publiki. Ta oblika boja se nekaterim morda zdi zelo primarna, saj temelji na osebnih izkušnjah in ne sistematičnih podatkih, vendar je mnogim bližja zaradi svoje usmerjenosti na trenutno življenje posameznic. Njeno prisotnost v švedskem prostoru bi lahko razumeli le, če bi imeli tovrstno ustvarjalko tudi v Sloveniji, pa je nimamo. Edini stik z reperko, ki bi omenjala teme, ki se tičejo marginaliziranosti žensk ali drugačne etnične pripadnosti smo imeli ob septembrskem koncertu Princess Nokie v Kinu Šiška.

Dogajalni tempo v filmu se prilagaja čustvenem stanju glavne junakinje in zato dobro izžareva njeno energijo. Dokumentarni film o Silvani je iskren v dojemanju mogočne, moderne borke, ki se ne zoprstavi le družbenim krivicam, ampak se sooča tudi z osebnimi strahovi in negotovostmi. S tem postane še bolj človeška, gledalcu še bližje in mu zato vliva moč in pogum za boj na strani pravice.

Kristina Krajnc in Tina Tomšič

Sicilijanski duhovi

Rezultat iskanja slik za sicilian ghost story

Na tretjem Kinotripu, mednarodnem filmskem festivalu,  ki ga ustvarjajo mladi za mlade, smo si ogledali tudi nov italijanski film Sicilijanski duhovi. Osnovan na resnični zgodbi o ugrabitvi Giuseppa Di Mattea, katerega je mafija po 779ih dneh ujetništva zadavila ter razgrajenega v kislini ofvrgla v jezero, da bi utišala njegovega ovaduškega očeta, film izumi dekle Luno, Giuseppejevo sošolko, ki se zaljubi vanj in se nikakor ni pripravljena sprijazniti z njegovim izginotjem.

Fabio Grassadonia in Antonio Piazza, utečen režiserski duo, uspeha, ki sta ga dosegla s filmom Salvo, sicer nista ponovila v popolnosti, a sta na Siciliji gotovo našla lastno, izvirno manifestacijo duha Guillerma del Tora ter idejo simbolističnega, skoraj surrealističnega filma prenesla natanko na stičišče fantastičnega sveta pravljičnega sanjarjenja s krutim, stvarnim svetom nasilne mafijske ugrabitve mladega Giuseppa.

Tko imenovana črna pravljica nas odpelje od Mattea Garroneja ter njegove Gomore ali Zgodbe vseh zgodb vse do Freudovega koncepta »Das Unheimliche« s svojo temačnostjo in klavstrofobičnim vzdušjem meji na grozljivko, ki v svojem fokusu tematsko polje narave razdvoji na nasilen svet, poln pasti, ter čarobni gozd neskončne svobode. Simbolika, z izjemo obširne rabe vode, je skoncentrirana na živalskem svetu ter izkoriščena več kot odlično – najpomembnejši motiv je gotovo sova, nosilka modrosti, ki predstavlja stik med svetom živih in mrtvih, je hkrati aluzija ter opomnik na dvojnosti dogajalnega časa in prostora. Igra bogov, duhov, živali in živih mrtvecev zgodbo o ugrabitvi tako povzdigne na raven, katero z lahkoto označimo za umetniško.

Eden najboljših elementov filma je gotovo izvrstna fotografija Luce Bigazzija, ki uspe od temačnega mafijskega sveta skoraj neopazno ločiti svet sanjskega ter z manipulacijo barv gledalca pripelje do skorajšnje katarze. Glasba in zvok pod taktirko Antona Spielmana in Lorenza Grassa včasih zamešata dur in mol ter tako zgrešita glavne linije čustvovanja likov in gledalcev, a pogosteje spretno pripomoreta k napetostnem loku, poigravanje s tišino v povezavi z določeno motiviko ali zgolj za voljo zaviralnih momentov pa je več kot učinkovito.

Večinoma umirjen tempo žal hitro izgubi svoj prvotni namen – ustvarjanje atmosfere – ter prične gledalca dolgočasiti. Film bi gotovo lahko trajal manj kot 122 minut, a ravno raztegnjenost prizorov in celo ponovitev nekaterih poudarita eno izmed sporočil. Podobno kot slovenski režiser Damijan Kozole v filmu Meje Grassadonia in Piazza z občasno cikličnostjo ter upočasnjenim dogajanjem učinkovito upodabljata krizo obeh protagonistov.

Žan Florjanič Baronik

In tako smo dale zlate ribice v bazen

Screenshot from 2018-04-07 20-44-29

Ko pomislim na Japonsko in njihovo filmsko industrijo, je le en motiv, ki se mi takoj pojavi pred očmi. Tipična šolska uniforma. Redko tako specifične podobe povezujemo s široki pojmi, ampak, če govorim iz svojih izkušenj, (v zadnjem času sem pogledal kar precej Japonskih in azijskih filmov) lahko potrdim, da skoraj v vsakem nastopajo liki v šolski uniformi. In za tem je dober razlog. Japonska je ena od najnaprednejših in hitro rastočih industrij in s tako hitrim razvojem in ambicijami, predvsem nad mlade preide velika odgovornost za prevzem in nadaljevanje takšne visoko leteče družbe.

Japonska šolska uniforma je tako postala sinonim za mlade v državi. Predstavlja najstnike pod bremenom družbe in pooseblja njihovo stisko in željo po svobodi in samoizražanju. Večino takšnih filmov zato močno sloni na eksistencializmu in nihilizmu likov, ki ga avtorji izražajo na različne, včasih zelo zanimive in eksperimentalne načine. Eden od takih je prvi live action film kultnega japonskega animatorja Hideakija Anna, Ljubezen in pop, ki govori o najstnici Hiromi in njenim iskanjem smisla. Svojo žalost in nizko samopodobo utaplja v upanju, da si bo lahko z denjarjem, ki ga zasluži z videvanjem starejših moških, kupila drag prstan ki bo končal njene težave. Anno skozi celoten film uporablja eksperimentalne tehnike in nenavadne postavitve kamere, ki zelo lepo poudarijo eksistencialno stisko in oddaljenost od sveta, ki ga čuti Hiromi.

Ljubezen in pop pa je pustil direkten vpliv na enega od kratkih filmov, ki smo si ga ogledali na Kinotripu – In tako smo dale zlate ribice v bazen. Prevenec Japonskega režiserja Makota Nagahise, ki je zanj prejel glavno nagrado na Sundance festivalu. Prav tako kot v Ljubezni in popu, v tem kratkem filmu nastopajo štiri najstnice, ki so ujete v majhnem dolgočasnem japonskem mestecu in hrepenijo po spremembi in nečem novem. Tudi Nagahise se odloči, da bo svoje like, štiri 15 letne najstnice, oblekel v šolske uniforme. Le po videzu že torej vidimo, da se te dušijo v šolskem sistemu in družbenim normam, ki jih obkrožajo.

Že sama filmska tehnika, ki jo avtor uporabi, poudarja izrazit nihilizem in eksistencializem glavnih likov. Film je razdeljen na poglavja, ki namiguje na to, da je življenje le začrtana premica dogodkov, ki jim ne moremo pobegniti. Čeprav je večino prizorov posnetih v profesionalni tehniki, pa mnogo vložkov različnih kvalitet in formatov podre tipično zgradbo filma, kot bi ga pričakovali. S tem nam režiser skuša prikazati brezciljno in nekoherentno življenje likov.

Zgodba o štirih prijateljicah je močno zaznamovana na dejstvu, da imajo vse štiri občutek ujetosti v svojem majhnem rojstnem mestu. V tretjem poglavju se punce primerjajo z zombiji, živimi mrtveci. Proti utež njihovemu obupu služi še en motiv, ki ga velikokrat povezujemo z Azijo, predvsem Japonsko. Njihova značilna pretirano optimistična pop glasba in pop kultura. Naj bi služila kot mašilo eksistencializmu, a zaradi konteksta filma učinkuje le kot parodija in še nadaljno potencira ne smisel in praznost sveta deklet.

Še vedno pa menim, da je razlog zakaj zgodba učinkuje tako dobro ta, da so glavne junakinje skozi celotno zgodbo oblečene v šolske uniforme. Ravno to ustvari občutek nemoči in brezupa. Ujete so v šolskem in družbenem sistemu, ki kreiira pot posameznika in ne pušča prostora svobodi. Makoto Nagahisa briljantno izkoristil filmski medij in s svojim prvencem ustvari močno nihilistično delo, ki se spopade z obširno temo eksistencializma mladih v današnjem visoko letečem in ambicioznem sistemu.

Luka Dragar

“Z veliko močjo pride tudi velika odgovornost”

Rezultat iskanja slik za thelma

V filmski industriji je že skoraj utemeljena zvrst takoimenovanih “coming-of-age” filmov in zgodb, ki se ukvarjajo z najstniki in ljudmi, ki prvič začnejo raziskovati svet odraslosti, odkrivajo sebe, svojo intimnost in končno pridejo do spoznanja o tem kdo so in kam spadajo. Takšni filmi velikokrat izkoristijo ljubezensko dilemo glavnih likov in zgodbo gradijo na tem. Letos pa je na festival Kinotrip zašla drugačna vrsta ljubezenske pravljice. Thelma, film norveškega režiserja Joachima Trierja je dobitnica številnih nagrad iz prestižnih festivalov in se te tematike loti na drugačen način.

“Z veliko močjo pride tudi velika odgovornost” je nekoč dejal Peter Parker. Thelma sicer ni visoko cenovni blockbuster, vseeno pa zelo izvirno in pametno izkorišča elemente znanstvene fantastike in trilerja, ki poudarijo sporočilo in boj glavne protagonistke. Podobno kot Spider-man ima Thelma nadnaravne moči, ki se jih sprva ne zaveda. Kot edinka je odraščala v hiši na podeželju Norveške. Njena starša sta bila zavedna kristjana in to mentaliteto sta prenesla tudi na svojo hčerko. Ker je Thelma sprva precej ločena od svojih vrstnikov, njena drugačnost in moči ne pridejo do izraza. Začne pa se zapletati, ko se odloči, da bo odšla študirati in se preselila v mesto.

Prvič se zave svojih nadnaravnih moči, ko na univerzi spozna dekle in se na njo intimno naveže. Za razliko od običajnih nadnaravnih filmov, Thelmine, do takrat potlačene moči, ne predstavljajo zgolj le zanimiv element, temveč poosebljajo njeno notranjost, podzavest. Prvič se sooči z lastnimi občutki, ki jih ne more kontrolirati. Glavni konflikt izhaja iz njene razdvojenosti med krščanstvom in njenih čustev do dekleta, ki se jih hoče znebiti. Zaradi njene navezanosti in spoštovanja do staršev je ta boj še toliko hujši.

Razliko med običajnimi trilerji in Thelmo takoj opazimo tudi v premišljeni filmski tehniki in izvrstni fotografiji. Trier nas v zgodbo popelje zelo počasi in ta čas izkoristi za grajenje napetosti, ki gledalca drži v pesti skozi celotno zgodbo. Prisotnih je tudi nekaj nadnaravnih in surealističnih prizorov, ki močno doprinesejo k skrivnosnosti filma.

Vsa ta napetost pa se sprosti v zadnjem dejanju, ko se Thelma končno sooči s svojimi čustvi in podzavestjo ter se jim prepusti. Na žalost ne brez posledic, ampak ravno to je glavno sporočilo njene zgodbe. S pomočjo nadnaravnih elementov nam Trier prikaže osebni notranji boj, razdvojenost med našimi in pogledi staršev, soočanje z lastnimi občutji in sprejemanje lastne osebnosti. Z veliko močjo, ki jo pridobimo s končnim spoznanjem samega sebe, pa pride tudi velika odgovornost, ki je močno vidna v nenavadnem in temačnem zaključku filma.

Luka Dragar