Diptih ednine

Zrl je v steklo izložbe, kjer je videl odsev svojih očes. Opazoval jih je, a se v njih ni videl. Kako mukotrpno mu je bilo stati tam. Ni bilo dolgo, kar ga je lopnil grozljivo črn plašč, v katerem se je izgubljal še tako zvest žar predanosti in skrbi. Ostre obrvi, ki so se obrnile proti njem, ga niso presenetile; kljub temu se je urezal v njihovo negostoljubnost. Dolgo zatem je še pomišljeval in iskal podobno, kar bi v njem prebudilo želje, sanje in up, a mu ni uspelo, zato je zavil k ljudem. Z rokami, negibnimi od sramu, je rahlo pomahoval naprej in nazaj, pod levo pazduho je trdno čuval valjast karton. V njem je skril svojih občutij ključ. Ključ, ki bi razgnal meglo, v katero se je odel. Vedel je, da ga ni nihče povsem razumel; zlil se je v oklep ježa, ki vselej razdaja le gnus in razočaranje do jabolk in hrušk. A znotraj si je želel jabolk, zdaj močneje, zdaj pripravljen nanje. Kajti v njihovem odsevu bi videl svoj nasmeh.

Suh veter mu je razpihal te misli, ki so ga preganjale vseskozi, tudi ko je risal. Je zrisal že vse, kar je imel videti? Stopal je po ulici, prepredeni s hišami, med katerimi je izbiral. Koga bo s svojimi risbami imel priložnost razočarati danes? Vsak trenutek se mu je zdel kot velik skok, a ne njegov. Skok vseh ostalih, ki bežijo pred njim. V prsih je čutil kopita tistih, ki so začeli pred njim in bodo zdaj proslavljali ob njegovem padcu. Vlekel se je po pločniku, ki je bil obsijan z gostoljubnostjo, do katere ni nikdar prišel. Zanemarjal je svojo plitkost in kopal globlje. Spremenil je smer, že je stopil pred nos vhodnim vratom, ki niso bila prav nič vabljiva. A vseeno, s členki je šel čez gladek, svetleč les, ki mu je sporočal naj odide. Kam zaboga? Ha, čakal je na vse in le čakal. Postopoma so se razprla vrata, skozi katera je pomolil tujčev nos ter nato še kako razprta očesa. A ne od presenečenosti, marveč od zaspanega prezira. V svojih oblačilih ni izgledal kaj dosti privlačen, tudi v drugih ne bi bilo kaj dosti bolje, si je mislil. Misliti, misliti … Kako bi ugonobil misli, ki ga obkrožajo, saj je vedel, da iz njih dobi le črnilo. “Kaj želite, gospod?” ga je povprašal načet in monoton glas za vrati. Kako naj odgovori na to vprašanje, saj še sam ne ve. Zdrznil se je. “Bi želeli kupiti …” mu pretreseno odvrne, že takoj zatem vrata tresknejo ob podboj. Obrnil se je nadvse potrpežljivo, v njem je srce bilo močneje. Do naslednjih vrat ni pomislil na nič, a kaj, ko v njem tudi ponoven enak odgovor nikoli ni prebudil čistega čutenja, ki ga je rutinsko potlačeval. Lahko bi si zlomil roko, pa tega več ne bi zaznal. A kako krhek je bil, ko je te trenutke namenjal presoji ostalih. Naj živi ali naj ne živi, naj pleše ali ne pleše, naj se izda ali ne. Iz sebe je spravljal svoje notranjščine, po katerih so drugi teptali in hiteli na svoja mesta, na svoje položaje, da pa ja ne bi zamudili začetka gledališke predstave, katere vstopnic so v rokah gnetli mnogo časa prej. Kako sladek je zven čudaških vezi, ki jih je napletal z neznanci. Ti so ga pa imeli za prevaranta, ki bi jih naplahtal. In imeli so prav, si je mislil. Stopil je k vratom in ta so se šele s časom odprla.

V neznankinih očeh se je videl.

***

Pogledovala je proti oknu, pa na njem ni videla sonca, saj se je, odeto v temne oblake, izgubilo.  Odkimavala je. Errare humanum est, si je mislila. Je bilo prav, kar je storila? Si je res prislužil odgovor, ki ga je zdaj odgnal stran od nje? Kako je poznala vse o svojem protivniku, pa mu ni dopustila slasti poraza. In vse to, kar čuti, se je kot vetrič vilo okoli utrujene žerjavice. Pa ni imela moči, da bi pristavila svoj dah. Ne, skrčena in z rokami, ovitimi okoli mehkih golen, je strmela v pogasnjen televizor, v katerem je našla svojo podobo. Te pa ni videla več skozi paleto spominov, ki so nanjo zadirljivo drseli kot dežne kapljice. Še malo in se iz njih ne bo več videla. Mar je po tem tako hlepela? Po čem si pravzaprav dovoli hlepeti, brezbrižnica? Stemnilo se je huje, kot je to pričakovala, pa se ji ni dalo stopiti k stikalu. Svetlobe v njej ni bilo več. Odšla je z njim in vedela je prav dobro, da je ujeti nazaj več ne more. Bila je mnogo mlajša, kot se je v resnici počutila. Modrina las je prešla v otopelo temo. Postalo ji je slabo ob vsej tej žalobnosti in brezupnosti, pa si ni zmogla pomagati. Zamislila si je še enkrat njegov čvrst prijem, ki jo je navdajal s stalno zvestobo in uravnoteženostjo. A zvesta mu ni bila dolgo in njegov dotik se je odmaknil. Zlagoma je vstala in zagrnila zavese, da ja kdo ne bi predolgo opazoval, kaj je notri. Zdaj pa je potrebovala roko na plečih, saj jo je tam zasrbelo. Kako lahko srbi ta hkratnost življenja, ta hrup. In kako prijetna je ta tišina za tem. Na polici je izstopal Camus, ki ga nikoli ni prebrala do konca. Izgubil jo je, še preden sta se dobro spoznala. Zakaj vedno se je zaljubila na prvi pogled, drugemu kaj dosti pomena ni pripisovala. Rada je imela le to, kar je ljubeče fotografirala: prelepe oči in sveža jutra, drugim stvarem je pravila: “Izumetničeno.” Družila se je le s sovraštvom drugih, ki je vedno želelo seči tudi v njo, pa je temu venomer bežala. Čutila je, kako ne more ostati dolgo tu. Prežemala jo je zavest, da mora vase sprejeti več. Zvalila se je do vabljivega naslonjača, kateremu se je trenutek za tem prepustila. Drhtela je, zvita v kepo. Misli so se ji zdele vedno daljše, vedno močnejše, vedno bolj učinkovite. Pa jih je le vodila k izlivu reke, kjer so končale svojo pot. Bila je strog pastir, vsako napako je kaznovala – na sebi. Grdo se je izmaličila in v komu, le v komu bi takšnega videza zmogla prebuditi kako strast, kako vez? V njej je umiral cvet družabnosti, želje po sočloveku. Kajti prešinilo ji je, da se v njih začutiti bo onemogočeno, nedostopno. Imela jih je za preveč priljubljene. Tisti trenutek se je na njenih vratih znašlo sramežljivo trkanje. Trkanje, ki ji je začelo odmevati, dokler se ga sčasoma ni tudi zavedla. Je že čas odpiranja? Kaj moti nemir v njej? Želela se je pognati, pa ji telo tega ni dopuščalo. Vsaj zdelo se ji je tako, zato je stopicljaje prispela pred vrata. Čemu je že namenjena ta kljuka? Tako. Odprla je. V njegovih očeh se je začutila. Zdaj se lahko uporabi

dvojina.

Kako človek napiše članek oziroma anatomija priložnostnega članka

Kot vsak dober članek mora biti sledeči ustrezno strukturiran. Danes bom ubrala princip uvoda, ki situacijo iz avtorjevega vsakdanjega življenja naveže na občo dilemo oziroma vprašanje. Torej ilustrativni primer uvoda:

Mnogo stvari v življenju (kot na primer ta članek) se začne predvsem naključno. Tako sem se nekega dne (beri: danes) znašla v stiski glede primerne tematike pisčlanka (beri: članka v pisanju). Zato sem si v lobanjo oprtala svoje raziskovalne možgane in se odpravila na popotovanje po širnem medmrežju. Tako torej poteka proces ustvarjanja priložnostnega članka. Internet. Word. Internet. Word. Internet. Internet. Internet. Tu nekje, natančneje ob iskanju primerne (beri: zanimive ali dih jemajoče ali oboje) teme, se zatakne. Na srečo internet avtorjem v zmedi (beri: avtorjem brez idej za rdečo nit) ponuja mnoge odrešilne članke; številne sezname tem za pisanje člankov, ki bodo res vredne branja. Nekatere izmed njih so sledeče: zdravje in fitnes, recepti za ljudi z otroki, navodila za komunikacijo z ženskami za moške in, seveda, obvezna navodila kako postati vinski poznavalec. Ob tako banalnem naboru svet-spreminjajočih tem človeku zastane dih, predvsem pa se pojavi vprašanje, o čem govori dober članek in kako se avtor dobrega članka loteva posredovanja informacij bralcu.

Faza ena (beri: uvod) zaključena. Jedro bo sestavljeno iz mnogih vprašanj, na katera bo odgovor podan površno ali pa bodo enostavno obvisela v zraku. Torej:

Zakaj so na seznamu prav ti članki in te tematike? Eksplicitne razlage ni, a nekaj jih povezuje – vsi so izredno pomembni, a izredno normalni. Kar me najbolj spomni na fenomen – delam, kar delajo vsi ostali, le na svoj način. Se pravi, napiši članek, v katerem ne boš nič povedal, a boš to povedal na svoj način. Zna biti, da je to predvsem simptom oportunističnih člankarjev (beri: mene), toda ali lahko to postane epidemija? Ne bo nekoč nastal vzorec popolnega članka o npr. premagovanju treme pred javnim nastopanjem? Skratka res obstaja toliko različnih pogledov na določene teme in ali so sploh potrebni? Kolikšno stopnjo personalizacije lahko članek doseže, preden postane popolni vzorec? Preden je v njem zbran skupek celotnega razmišljanja o premagovanju treme. Vprašanje je torej, ali obstaja optimalen poljudni članek. Lahko dosežemo vrhunec?

Za odgovor na to vprašanje pa se moramo zopet posvetovati z vsemogočnim medmrežjem. Da odgovorimo na vprašanje o optimalnem članku, se moramo najprej lotiti drugega perečega vprašanja, ki tare današnjega povprečnega člankopisca in no, ne bodimo redukcionisti, vsakega modernega novinarsko zavednega zahodnega človeka. Vprašajmo se torej, kaj točno je dober članek? In glej ga zlomka, dober članek je članek, ki na oblizano temo prida nekaj svojega, nek drugačen pogled, sodeč po eni od (številnih) strani, ki opisujejo idealen članek. Sicer pa so skupne lastnosti »branja-vrednih« člankov tudi naslednje: originalnost, udaren naslov, natančnost, misli spodbujajoč ton ter kratkost in jedrnatost. Potem seveda ne moremo ignorirati vprašanja, ki se nam ob iskanju popolnega članka še poraja – zakaj sploh pišemo članke? Se poskušamo izpopolniti s popolnimi članki, pokazati svojo razgledanost ali pa jih enostavno pišemo, ker v nas raste majhen plamen misli, na katerega bi radi zlili bencin javne promocije v obliki članka? Res, bralci, vprašanje naj tarna in tarna v naših glavah, pa vseeno ne bomo dobili dokončnega odgovora na to, kaj člankopisce žene k pisanju. Vemo le, da človek članke piše.

Faza dve zaključena. Število vprašanj na katera je bil odgovor podan – nič. Cilj dosežen. V zaključku mora torej naposled priti do pravih zaključkov – takšnih, ki bodo imeli neposreden vpliv na bralčevo življenje, s tem pa bodo članku prinesli potrebno relevantnost za kvaliteto članka:

Kaj smo se torej do sedaj v tem štiristo-enainšestdeset-besednem enosmernem diskurzu naučili? Člankopiscu naj ne bo najvišji cilj najti temo, o kateri nihče ničesar ne ve – popolnoma nasprotno (!), naj se zaveda, da smo ljudje le ljudje in zato sprijeta masa istih lastnosti, želja in interesov. Torej pisec, članek o fitnesu je v redu, dokler ti o njem uspe pisati z vidika svoje edinstvene človeške izkušnje prešvicane majice, ki je le tebi lastna. Hrana za otroke? Gre – vsak otrok je poseben. Poljudni članek je tvoj prijatelj, ne tvoja preizkušnja. Pa ti, bralec slehernik? Kaj tebi člankološka (beri: poetološka, samo za članke) tematika v tem članku prinese? No, zdaj po globinski raziskavi družbenega pojava, poimenovanega dobri poljudni članek, lahko z vso samozavestjo in ustreznim besediščem kritiziraš naslednji poljudni članek, ki ga preletiš. Kdo bi si mislil, da je tako enostavno! Res, če smo se danes česa naučili, smo se tega, kako zelo pomembna je člankološka tematika za naše vsakdanje življenje.

Faza tri zaključena. Za ocenitev uspešnosti dela torej ocenimo članek po kriterijih podanih v besedilu, ki so sledeči: originalnost, udaren naslov, natančnost, prisotnost misli spodbujajočega tona ter kratkost in jedrnatost. Originalnost: prisotna, udaren naslov: prisoten, natančnost: pomanjkljiva, a zanemarljiva, saj gre za poljudni članek, ki izvira iz osebne izkušnje, misli spodbujajoč ton: retorična vprašanja prisotna, kratkost: da, jedrnatost: mnogo vprašanj v sklopu majhnega števila besed – da. Torej, doseženih je bilo pet kriterijev od šestih. Z zanosom in ponosom lahko torej v skladu z danimi kriteriji dobrega članka rečemo, da je bila vrednost avtorjevega življenja skozi ta članek povišana zaradi njegove kvalitete, bralčevo življenje pa obogateno zaradi misli spodbujajočega tona, ki jih bo vodil v nove miselne ekskurzije.

Poljanski postmodernistični Plavt

Režija: Nataša Homar in Miha Pohar

Igrajo: Bojan Cvjetićanin, Val Fürst, Jaka Klasinc, Lenart De Bock, Hana Hadžiahmetović, Tina Murenc, Max Rakušček

Tehnik in lučkar: Matic Pirnat

 

Poljanski klasiki so letos na oder postavili Plavtova Dvojčka. Kaj lahko narediš z dva tisoč let staro rimsko komedijo? Res je, da je Plavt s svojima Dvojčkoma in še katero drugo komedijo postavil temelj ne le italijanske, temveč tudi svetovne komedije, toda uprizarjanje dva tisoč let stare komedije je tvegano iz dveh stališč: ker v vmesnem času stvari, iz katerih se avtor norčuje, lahko niso več smešne, ali pa, ker je bila že tolikokrat uprizorjena, njeni komični učinki pa tako ponarodeli, enostavno ni več smešna. A že prvi trenutek, ko sta na oder stopila dvojčka, »enaka kot jajce jajcu«, pa nista bila niti enako visoka, je bilo jasno, da se Poljanci s tem niso obremenjevali. Dvojčka je na oder najavil Napovedovalec, ki je v stilu Caesarja Flickermana z izjemnim občutkom za šov najprej sicer premalo razločno in dvajsetkrat hitreje od navadnih ljudi zrecitiral predzgodbo, ki sem jo k sreči poznal že prej (vse peripetije okoli rojstva dvojčkov, njune ločitve, ločenih življenjskih poti in vnovične združitve v mestu Drač, ki je, mimogrede, v Albaniji!!), se zahvalil za aplavz, ali mogoče raje … »A-plavt«, in se poslovil rekoč: »Zdaj pa se grem preobleč v Kuharja.«

Delati s klasičnim tekstom (in imeti pri tem proste roke), zabavnimi in nastopaškimi igralci in omejenim budžetom – jasno je bilo, da bo od originalnega besedila ostalo le najosnovnejše. Poljanci so dobro razumeli, da vsako besedilo obstaja le v povezavi z drugimi besedili, in v predstavo vtkali toliko citatov, ‘for’, gagov, vicev in aluzij, da je bilo prav nenavadno slišati stavek izvirnega besedila. »I’ll make him an offer he cannot refuse«, »Frankly, my dear, I don’t give a damn« in »Vedno bova imela Drač« so poželi salve smeha. Najbolje so učinkovali zvočni učinki, mene so še bolj navdušili, ker tehnika niti enkrat ni zatajila: od Vojne zvezd, ki zadoni, ko Menajhmusova žena stopi na oder, do Pri Addamsovih in seveda, Titanika. Tudi sami prizori so bili nadvse zabavni, vrhunec je bil verjetno pravi kung fu pretep iz japonskih risank, pa ko je lučkar ugasnil luči sužnju ravno med najbolj zagretim govorom in seveda zaključek, ko o svobodi sužnja odloča met kovanca – leti, se obrača v zraku, Menajhmus ga ujame na roko – luči se ugasnejo. Aluzija na Izvor je bila popolna, pomirjujočega konca oropani gledalci pa smo bili navdušeni.

Skratka, gledali smo izvirno postmodernistično komedijo, ki se norčuje sama iz sebe, kjer se liki zavedajo svoje anahronosti in se igralci skoznje norčujejo iz teh likov in njihovega uprizarjanja. Smejimo se torej igralcem, ki se norčujejo iz svojih vlog oziroma jim dodajajo nove plasti komičnosti. Predmet posmeha tudi niso več situacije same, temveč ponovno njihova uprizoritev z na primer minimalističnim odrom in kostumi, torej srednješolska predstava, ki se tega zaveda in se iz tega norčuje. Rečeno drugače, četrta stena je bolj ali manj padla, iz predstave je pravzaprav nastal tematski stand-up šov, ki nas je seznanil z izvirnim tekstom in ga napravil bolj smešnega, kot si je Plavt kadarkoli lahko predstavljal.

 

jutro

Manca Arnuš

Pod svojo zadnjico čuti ledene prste mrzle lesene klopce. A to ga ne moti, kajti strmenje v megleno praznino na južnem predelu mestnega parka je postalo stalnica njegovega do kraja razburkanega življenja, kjer biva vse polno fantazij brez realne oprijemljive podlage. Njegova prihodnost je začrtana vse do zadnje pičice. Da, postal bo inženir biomedicine z veliko hišo, vdano ženo, razvajenim sinom in skrbno taščo. Težava je ta trenutek samo v tem, da se nič od tega še ne kaže na horizontu sedanjega varljivega oklepa njegovega življenja. V zrak puhne delček svoje duše, tleskne z jezikom in se z vzdihom vrže na naslonjalo klopce, ki komaj še prenaša njegova vsakodnevna jutranja posedanja pod težo želja, hrepenenj, skušnjav… Sploh ne opazi, kako je obljuden s samoto in kako mu stvarnost beži iz dlani. Kljub temu pa je tako kot vedno tako zelo žalosten in prežet s tesnobo, da prav nihče ne prisede k njemu; vsak sprehajalec psov ga obide in ni se še zgodilo, da bi mu vestna mamica potožila o trebušnih krčih svojega trimesečnega otroka na jutranjem sprehodu. Res ne ve, če je on tisti, ki je trenutni mr. Patético ali pa preprosto ne sodi v že tako sprevrženo ganljiv okoliš. Rad ima svoje življenje, vendar se tega še ne zaveda. Nekdo mu poskuša prišepniti stvarno dejstvo njegovega preprostega vsakdana, a se zdi, kot da ga obdaja nepremostljiva izbirno prepustna ograja, skozi katero lahko vstopijo le prišleki s posebno licenco.

Zebe ga. Precej hladno je in sonce si še ne upa razsvetliti samo njemu namenjenega jutra. S pokanjem rahlo skrivljenih členkov upa, da si bo ogrel skorajda zmrznjene tenke prste. Vstane in se sprehodi do suhe fontane, nato pa brez očitnega razloga pljune vanjo. V trenutku, ko pljunek prileti na dno, začuti nekakšen približek sadizma, zato se nasmeje in naslednji trenutek od strašnega napora ponovno sedi na že skoraj svoji osebni lastnini, oranžno in modro prebarvani leseni klopci. Pomisli, da bi jo v svoji oporoki prepustil hišnemu butlerju. Nenadoma pa ga predrami iznakažen rjavo bel golob, ki prileti mimo in ga z levim krilom oplazi po rdečem licu. Neprijeten pripetljaj za bodočega gospoda. Golob pristane na tleh poleg njegovih podloženih zimskih škornjev. Obrnjen je proti fontani, sicer svojemu stalnemu družabnemu zbirališču. Začne stopicljati, kot stopicljajo golobi, in že se oddalji od njega. On z odkritim posmehom pomisli, kako zelo naiven zgleda golob med svojo hojo. Glava naprej, glava nazaj. Glava naprej, glava nazaj. Presežek bitja. Resnično. Kako vesel je, da ni golob! Sam sebi se zdi nekam olajšano sočuten. Ko ga žival zapusti, še hipec z grimaso na obrazu zre za njo, nato pa iz žepa potegne rokavici. Prihod goloba mu je očitno pomagal odmisliti otrplost. Prekriža nogi ter se sproščeno pretegne. Po glavi mu rojijo misli o delu, ki ga čaka. Ve, da mu kmalu tega ne bo več treba. Samo še malo. To še lahko zdrži. Hiša. Bazen. Vrt. Masažni stol. Litri šampanjca za nazdravljanje kar tako. Svoboda. Ko tudi debela puhovka ne zadostuje več, se podviza do deset minut oddaljenega stanovanja v socialistično kockastem bloku ter si skuha močno turško kavo. Njena vročina ga spodbode, da se vrne nazaj v park na svojo staro lokacijo. Med potjo si mrmra melodijo Libertanga ter stopa v ritmu strastnega plesa.

H golobu. Čaka ga kar na njegovi klopci. Čista predrznost. Ker ne ve, kaj bi drugega, pač, sicer z rahlim oklevanjem, prisede k njemu. Izjemno grda žival. Na vratu nima perja in na levi nogi mu manjkata dva kremplja. Tudi oči niso nikakršen približek čemurkoli. Vrtajo vanj, saj jih je vonj njegove kave očitno predramil. On se nagonsko obrne stran in svojo zadnjico odmakne na skrajni rob klopce. Golob mu vzbuja strašno nelagodje. Zakaj sameva? Kaj počne tukaj ob takšni nečloveški jutranji uri? Zakaj mu dela družbo? Kot bi ga razumel, privzdigne krila in odleti v nepoznan mračen svet mestnega parka. Nenavadno, ali pa tudi ne, a začutil je izgubo novega družabnika. S cmokom v grlu je komolec zaril v stegno in se spravil v položaj misleca. Ponovno se odpravi do doma in tokrat pod roko nosi staro plesnivo francosko štruco, ki jo poln upanja razdrobi na peščeni stezi pred klopco. Golob prileti nazaj, očitno željan zgodnjega zajtrka. On opazuje, kako s svetlobno hitrostjo drobtine izginjajo ena za drugo. Ne more se odločiti, ali ob tem prizoru čuti zadovoljstvo ali gnus. Preden lahko izbere, goloba že spet ni več. Tudi kruha ne. Samo on je ostal, ponovno sam. V tistem ga spreleti nenavadna misel. Zakaj sameva? Kaj počne tukaj ob takšni nečloveški jutranji uri? Zakaj mu dela družbo? Golobu namreč.

ODSEV ŠT.9

“Kar vidiš v ogledalu, ni slika tebe, ampak popolnoma zrcalna slika.” To mi je pred kakim letom rekel oče, ko sem se že petič v dveh minutah pogledal v ogledalo, da bi si popravil gnezdo gosto razmršenih rjavih las. Enako sem kot vsak dan počel tudi tisto jutro, le da se mi je pripetilo nekaj nenavadnega. Za mikroskopsko majhen košček časa, desetinko milisekunde, hipen trenutek v neustavljivem toku časa, se mi je zazdelo, da je bil moj odsev drugačen. Moje roke so bile tipično mačistično prekrižane na prsih, desna roka mojega odseva pa je bila sklenjena v pest in čisto ob steklu. A to, kar sem videl, sem hitro zavrgel kot plod utrujenosti in stresa vsakodnevnega zamujanja, zato se na to nisem spomnil do naslednjega popoldneva.

Takrat sem se usedel pred ogledalo in si ga začel pobližje ogledovati. Bilo je povsem običajno – staro, izvorno od nekih sorodnikov, ki so umrli pred mojim rojstvom, in z umazanim pozlačenim okvirjem. A po nekaj minutah osredotočenega, prisiljeno analitičnega strmenja sem opazil še eno razliko; ta ni bilo tako drastična kot drugačna pozicija mojega celotnega telesa, a vseeno je bila razlika – barva stola za menoj je bila v ogledalu za odtenek svetlejša. Tudi to sem skušal zavreči kot optično prevaro, psihosomatsko vsajeno razliko ali napako v izdelavi ogledala, a več časa, kot sem preživel pred ogledalom, več razlik sem našel. Vsak dan sem prihajal predenj in jih obsedeno iskal. Zmeraj so bile komaj zaznavne; dolžina sence luči, vzporednost črt v vzorcu na steni, centimeter drugačna pozicija stola v kuhinji, gostost mojih obrvi, a vsak nov dan so se množile z epidemično hitrostjo.

Nekega dne sem se zaradi čisto podzavestnega občutka odločil dotakniti ogledala. Na moje presenečenje je bilo toplo, z namigom mehkega pod površino. Dlan sem močno in več minut držal na površini stekla in v nekem trenutka je zdrsnila skozenj. Moji prsti si zatipali gosto, gelu podobno snov, skozi katero pa je roka prosto prehajala. Skozenj sem dal še drugo roko, desno nogo in nazadnje še levo nogo in celotno telo z obrazom. Občutek sem imel, kot da se potapljam v skledo razredčene kreme, le da se ta mojega obraza ni prijemala, ampak ob dotiku umikala.

Ko sem začutil, da gosta, gelu podobna snov ne obdaja več mojega obraza, sem odprl oči in se znašel v prostoru, na videz identičnem našemu hodniku, a moje sedaj izurjene in obsedene oči so takoj našle vse razlike. Dobil sem čudaški občutek nekega tujega sveta pod navidez domačim izgledom. Hitro sem začutil pot pod obleko, ko pa sem skozi okno opazil svojega očeta, me je zares zagrabila panika. Izgledal je kot moj oče, a čutil sem, da ni. Hitro sem se obrnil in skušal preiti nazaj skozi ogledalo, a moja roka se je zaletela ob trdo stekleno površino. Dlan sem sklenil v pest in začel udarjati po ogledalu, a zgodilo se ni nič. Površina je postala neprehodna in obupano sem pogledal skozi ogledalo. Moj odsev je zgolj apatično stal na drugi strani, s prekrižanimi rokami na prsih.

Max Rakušček

ZA kamerami soočanja

V četrtek, 10.12., sem se po Protestu ZA drugačno Evropo in mir udeležila tudi soočenja na RTV-ju glede družinskega ZAkonika. Tja sem prišla ob pol osmih, kjer smo čakali, da nam dajo nadaljnja navodila. Po tistem so nas odpeljali do »tribun«, kjer smo čakali, da se kamere prižgejo.

Medtem, ko smo mi že sedeli in klepetali, se malce tudi smejali, so na nasprotno stran že prihajali tisti, ki so bili proti. Videla sem par znanih obrazov, ki me niso ravno presenetili. Ko je v sobo vstopil slavni Primc, so mu, glej ga zlomka, vsi že od daleč mahali in ga slavili, češ ‘lej ga kok je fajn, ZA naše otroke ga skrbi’. Največje presenečenje pa je seveda bil Andrej Šiško, slavni domoljub z debelo kartoteko. ZA nas se niso zmenili kaj preveč, šele ko so se kamere prižgale so opazili, da smo tam.

Nato pa se je vse ZAčelo, debata je tekla, vsi smo slišali, kakšne argumente so imeli, a ne gre zato. Tega članka sem se lotila ZAto, ker je med debato prišlo do velikih razlik. Na RTV-ju so še posebej poudarjali, da je sovražni govor prepovedan in da bo tistemu, ki pravilo krši, odvzeta pravica do govorjenja. Na nasprotni strani se tega niso držali, in so vse homoseksualce obsojali z pedofili, zoofili, incesti (družinska seksualna razmerja; npr. oče in hči, kot je to navedla ga. Češplja), a jim pravica do govorjenja ni bila odvzeta.

Druga velika napaka RTV-ja je bila enakovredna časovna razporeditev debatiranja, ki so nam jo obljubili, a je nismo dobili. Stran ‘proti’ je na koncu imela 46 minut, medtem pa je imela stran ZA 41 minut. Seveda je to šlo v korist strani ZA, glede na to, kakšne argumente je imela stran proti.

Na domačih ekranih niste ZAsledili ali mogli slišati vseh komentarjev, med temi tudi komentarje gospodične s strani proti, ki je neki govornici na strani ZA rekla »prasica«. Eden najbolj groznih komentarjev, ki sem ga slišala tisti večer, je bil »Kdo je oče?«, ko nam je mlada mamica, ki ima hkrati tudi partnerico povedala, da je rodila sina. To sta bila samo dva primera hudih žalitev, ki sem jih slišala tisti večer.

Seveda se lahko smejite in se norčujete iz teh ljudi, ampak resnica je ta, da ti ljudje odločajo o usodi ljudi, ZA katere sklepajo, da niso naravni, ter da je teorija spola zgrešena, medtem ko ministrante oblačijo v krilca in dekletom govorijo, da so manjvredne od fantov, saj nimajo lulčka. To je tradicionalna družba, ZA katero se vsi borimo, ZA katero se bodo morale deklice igrati z barbikami in biti nežne kot svila, fantje pa se igrati s puškami in nikoli pokaZAti niti enega čustva. Hvala Rokometnemu Klubu Celje in hvala »demokraciji« ZA prečudovito otroštvo vseh nas in naših nadaljnjih rodov.

Luč

Bitje iz debla strunarjev je sedlo na polico poleg mene. Nekaj časa je brskalo po tehnološkem dosežku človeštva in odkrilo nekaj, kar ga je očitno zabavalo, saj je trenutek zatem iz njegovega resonančnega telesa prišel precej globok krohot. Nekaj ostalih vretenčarjev se je ozrlo proti veseli vreči hormonov, ki je nenadoma utihnila, ko se je zavedela, da je v izposojevalnici knjig in da glasnost, ki presega 60 decibelov, ni primerna v tem prostoru. V znak sramu mu je lica sunkovito oblila kri, zato bi ga v tistem trenutku lahko umestili tudi v red solanales ali razhudnikovk. S tem želim reči, da je bil osebek podobne barve kot paradižnik.
Zaprla sem zvezek in pogledala Toma, ki ga je občutek sramu že zapustil in je spet z navdušenjem brskal po socialnih omrežjih. Po tem pomembnem in neizogibnem početju me je vprašujoče pogledal, češ, si že pospravila? Zavila sem z očmi in pokimala ter si obesila nahrbtnik s prisrčnimi ušesi na ramo. Tom naju je nato poskakujoče odvedel proti izhodu. Grdo sem pogledala nesramnega knjižničarja in se nasmehnila prijazni vratarki ob vhodu v stavbo.
»Te ne zanima, kam sva namenjena?« se je pozanimal moj najljubši primat.
»Tivoli?« sem vprašala.
»C’est de rigueur. A kam še?«
»Pritličje?«
Priljubljena točka sestajanja.
»Uganila si. Klasika. Monotona raven preživljanja najinega prostega časa. A to še ni vse! Daj! Potrudi se,« me je milo pogledal.
Zdaj je šlo zares. Napela sem možgane do njihovih skrajnih zmogljivosti in razmišljala o predelih Ljubljane, ki jih še nisva prehodila.
»Eh, greva morda obiskat tvojo šolo?«
Doletel me je mrk pogled sočloveka.
»Šala mala. Smehi orehi,« sem zamrmrala in to ga je spravilo v smeh, saj ga je spomnilo na skupno šalo, ki sva jo po malem oživljala od njenega nastanka v najinem zgodnjem otroštvu.
»Vdam se,« sem obupala. Iz oči v oči sem se znašla z najbolj zmagoslavnim pogledom na svetu. Tom je tlesknil s prsti pred mojimi očmi, s čimer mi je verjetno želel povedati, naj zamižim. Z globokim in patetičnim vzdihom sem to tudi storila.
Prijel me je za levo dlan in me odvedel v meni neznano smer. Zaradi svoje slabe orientacije sem vedela le, da sledim svojemu nosu in seveda Tomu, kar pa je bila popolnoma neuporabna informacija. Skušala sem se prepustiti in enkrat za spremembo ne misliti na mojo vedno do kraja začrtano prihodnost.
Po petnajstih minutah odsotnosti govora in vida sem se končno vprašala, kam me vodi ta čudaški imbecil, znan pod imenom Tom. Na srečo sem to odkrila v naslednjih nekaj sekundah, ko sem zavonjala poznan vonj. Bil je enak Tomovemu, le intenzivnejši, prežemal je celotno območje, v katerem sem se znašla. Nisem mogla verjeti svojemu nosu. Na to možnost ne bi pomislila.
Naj povem tole: Tomova družina je sestavljena iz dveh članov – Toma in njegove bolne matere. Tudi njuno finančno stanje je tako skromno kot število članov družine. Preden je umrl oče, sem še prišla kdaj na kratek obisk, a sedaj se že leta komaj preživljata in plačevala sta najemnino v res ubogi majceni hiši. Nikoli nisem smela k njima, saj je bilo Toma sram, zaradi česar tudi nisem silila vanj. In zato… sem bila toliko bolj presenečena ob pogledu na novo stanovanje.
Ne le, da je bilo neskončno lepše in veliko večje od prejšnjega, celo atmosfera je bila drugačna. Ko sem namreč vstopila vanj, naju je pričakala Tomova mami in nama ponudila piškote. Do tedaj ni nikdar vstala, kaj šele pekla in kuhala, ko sem jih obiskala, tokrat pa me je pozdravila z nasmeškom in poltjo zdrave barve. Njen obraz ni bil več bolehen in stalno se je smehljala. Z začudenjem in občudovanjem sem ošinila Toma, ki mi je pokimal.
Večer sem preživela ob Tomu in njegovi materi na balkonu, s katerega so sijale novoletne lučke in oznanjale nov začetek.

Lajf po Liffu

Kljub temu, da je nacionalni svet za kulturo nedolgo nazaj predlagal razrešitev ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar in je na splošno položaj kulture v naši državi precej slab, se za laične oboževalce kulturnih vsebin približuje zaključek enega najbolj vznemirljivih obdobij v letu. Da ne bo pomote, kulturnih dogodkov je čez celo leto veliko, a gotovo jih je največ oziroma so največji skoncentrirani ravno pozno jeseni. Tako so za nami največji slovenski festivali gledališča, knjige in filma. Read More

Deček iz papirja

Spoznala sem papirnatega dečka.
Bil je majhen in mil, kakor jutranja ptica,
droben in bel, kakor belo je jutro po deževni noči.

.
Po njegovem papirnatem telesu
teklo je črnilo.
Napajalo njegovo dušo,
ki jo moč je videti bilo,
ko nebo je potemnilo.

.
Poglobljena v oči njegove
videla globoko sem pretok črnila,
okoli pa belino,
belo, kakor beli so oblaki.
-Niti enkrat ni mežiknil.

.
V roki nosil je pero.
Ga pomočil v svoje je srce, ter risal.
Risal je tako lahkotno,
kakor sonce riše tople žarke.
Risal je veter.
Veje vetra, vsak obrat, vsako sapo,
dokler ni obstal in gledal.
Gledal kot začaran v mogočnost take sile,
ki vidna je izključno in samo skozi moč črnila.

.
Ko je hodil, z majhnimi koraki,
za seboj je puščal sled,
črnih tintastih stopinj
na beli makadamski cesti
ter kapljic, ki kapljale so s peresa.

.
Vsak dan sedela skupaj na kamniti sva ograji,
in brez besed opazovala nebo.
-Niti enkrat ni mežiknil.
Samo zrl je v oblake,
bele, kakor njega samega telo.

.
Ptice so v jati, kakor eno,
tik preden sonce je zašlo,
preletele sonca žarke vse, vse oblake, vse krvavo rdeče to obzorje.

.
Takrat papirnat deček je vstal,
stegnil roko proti nebu,
zarisal rahel si nasmešek na obraz
ter skočil.

.
A niti pol minute ni preteklo,
že je nebogljeno ves zmečkan ležal na tleh.
Sklonil se je in zajokal.

.
Črnila kaplje krokodilje,
so v naglici mu tekle,
in ustvarjale potoke črne,
ki so vili se po makadamu
in čakali, da jim veter smer obrne.

.
Pogledal me je v obraz,
čisto črn okrog oči,
ki izžarevale so žalost.
-Želel si je leteti.
Želel je kakor ptica med oblake se povzpeti
in kot pero njegovo potovati z vetrom.

.
V tistem, od besa poprijel je svojo glavo,
bentil nad seboj,
od jeze trgal se na drobne,
s črnilom popacane delce.

.
Prišel je veter s svojo sapo,
zaobjel je dečka iz papirja,
kakor hitro segla sem po njem,
črna okrog oči od joka,
a veter dal mu je svobodo.

.
In deček je tako izginil za obzorje
-za njim ostalo je le od od črnila umazano pero.

.
Od takrat vsak dan ob večerih
gledam gor v sončni mil zahod,
ki črno je obarvan,
ter žalujem tisti dan,
ko v koscih drobnih predan, odnesel ga je južni veter.

xvfb2

»Laž ima kratke noge,« pravi slovenski pregovor. Če naj bi to držalo, zakaj torej govorjene »resnice« politikov niso odkrite tako hitro, oziroma če so, zakaj jim državljani venomer odpuščajo? Read More