RAST-linjak

Povezava do Facebook strani

Advertisements

Z vsakim korakom vstopim v nov trenutek

Z vsakim korakom vstopim v nov trenutek.
Včasih z lahkoto, včasih v ritmu, včasih komaj.
S pogledom nazaj razkrijem milijone rož,
ki rastejo v mojih stopinjah.
Najlepša je tista sončnica, ki se ponosno
obrača za mano. Nje ni sram.
Spet sem za vse sama. Kdo bo skrbel za ta vrt, če ne jaz?
Veliko dela je z njim in jaz moram hoditi. Naprej.
Čutim, ko gledam preko rame. Skoraj vse. In vse obenem.

Oblije me občutek,
podoben tistemu, ko v lijak zliješ vodenke vseh barv hkrati.
Za trenutek je krasno, takoj za njim pa vse le
ena umazana nejasna gmota.
Komaj že ločim stopinje v zaraščenem vrtu
in težko stopam, ko pred mano ni sledu o kom pred mano.

– Kristina Krajnc

KAJ TE VESELI S ŠIM BI SE RADA UKVARJALA

KAJ TE VESELI S ČIM BI SE RADA UKVARJALA
sestavljam besede brez pomena ki so polne
ukletih prekletih zadetih deklet.
VESELIJO ME.
besede ki so prazne
realnega stanja mojih aspektov
eden je ta
da bom jaz tista
ki bo zmeraj
preukleta preprekleta prezadeta
za vsa ta dekleta.
RADA SE UKVARJAM S TEORETIČNO RAZLAGO SVOJIH ASPEKTOV.

– Tina Jančič

 

Prazn flat mtke ni prid k men

Prazn flat mtke ni prid k men
k men v pore
k men v sanje
k men v rane
laufam
en črn čaj
da se shladi
kot midva
2 metra višje
manj zraka manj vzdihov manj luči
da bova trda
da se lah fukneva z balkona na bele škorpijone
in se razt
rešiva
A bi se igrala?
Skrivalnice?
Ne, jebeš to
preveč se skrivava
pred nalepkami
pa pred mano pa pred tabo pa pred nama?
Se bi lovila?
Okrog prsta?
Klasika
Pik
Moja sreča
Čigava?
Moja pa tvoja pa najina?
Ne, jebeš to
Nočeš bit ujeta
zato sm že zgubu
mene pa tebe pa naju
Litr gina da se raztopijo žile
potem me ne morš razbit
k so prazne
tko ko moj flat
pa moja lobanja
pa tvoje obljube
Ne, jebeš to
jebeš tebe pa mene pa naju
oluščla sva se
in ostala je senca
ugasn luč

– Žan Florjanič

osnutek 1 (6.1 00:38)

Ljubljanska okna prazno nabrežje
zgodba dobiva temne plati
ki jih ne osvetlijo niti praznične lučke
polkna imajo žareče oči Ljubljanica zlovešč nasmeh – kam naj sploh grem?

ulice me peljejo za roko utrinki brišejo objokan obraz
pesmi v slušalkah šepetajo in pritiskajo na dušo
dim zimske melanholije pa se vleče za menoj kot senca odtisov ne ravno zimskih čevljev

takrat rečeš da veš kdaj bo dan odhoda kdaj bo medsebojno klanje – tega se bojiš kaj ne?
počasnega ubijanja rastočega je strah obeh rečem in ti opazuješ gib ustnic kot da veš kaj sledi

tišina prekinjena s škripanjem avtobusnih koles je lagodna vsaj ni tako ubijajoče prazno tiha ta tišina in pridruži se utrip srca ki živo poje čeprav ve

in poljub na lice bo dovolj dovolj da utiša grožnje z okenskih polic – a še vedno so tam gledajo naju in vedo kaj sledi ko se sprehajava po Salendovi ulici v tišini z močnim stiskom rok

naj bo dlan gnezdo
iz katerega bom lahko poletela
dokler so moja krila cela

in kdo ve kdaj se bova zopet
videla – objela – imela

– Eva Ule