people

Fotografiral: Luka Dragar, 2016 – 2018

Advertisements

Starci

Gledališče Glej s programom Glej, rezident pod vodstvom Barbare Poček daje prostor na gledališkem odru mladim umetnikom, kakršna sta tudi avtorja predstave Starci. Tin Grabnar in Hana Vodeb sta izkoristila rezidenčno leto v Gleju za pripravo predstave o starejših, ki je bila premierno uprizorjena v petek, 8. junija. Pred polno dvorano je nastopalo sedem naslovnih starcev, od tega pet stark, a to je le nekaj ‘starcev’, ki so sodelovali pri projektu Starci (http://starci.si/). Avtorja v predstavi združita dve umetnosti, gledališko in filmsko, saj nastopajoči obujajo spomine ob posnetkih krajev, kjer se je to, o čemer pripovedujejo, dejansko zgodilo. Poleg samega dogodka lepo opisujejo tudi spremembe teh krajev. Nekatere zgodbe iz mladosti starcev, ki so jih povedali, so lepe, pravljične, spet druge grde in travmatične, a vse so ostale v spominu. Med pripovedmi so govorili o spominu samem, kako nekatere že zapušča, česa se spominjajo, od vonjav do zvokov. Poseben čar daje predstavi spontanost, kajti za potek predstave je sedem nepoklicnih igralcev izvedelo šele ob njenem začetku. Nostalgijo po dobrih starih časih, ki so meni neznani, a sem do njih vseeno nostalgičen, vzbujajo te pripovedi. V njih se zdi življenje preprostejše od današnjega, toda mogoče je tako le zato, ker o njem poslušamo iz spominov, vsak spomin pa je malo selektiven, še posebej ko smo starejši in se, kot je povedano tudi v predstavi, grdih dogodkov sploh ne spominjamo. Razmišljam, ali se veselim starosti. Po ogledu predstave se starost ne zdi tako slaba, saj se bom mogoče spomnil samo lepih reči iz preteklosti. Seveda s staranjem pride tudi mnogo tegob, a kot delujejo nastopajoči, je pravilen odziv na take tegobe nasmeh, optimizem ter vztrajanje. Starci so nekakšna oda spominom na mladost in veseli starosti. Napake, ki bi se v bolj klasični predstavi zdele negativne, v Starcih delujejo kot nekaj zelo naravnega in sprejemljivega, kajti pospremljene so z iskrivimi nasmeški nastopajočih, ki kljub svojim letom izžarevajo mladostniško energijo. Prijetnost predstave je začutiti že ob vstopu v dvorano, saj zadiši po domačih piškotih in čaju, ki ga ponujajo starci in starke iz predstave. Pod črto so Starci prijetna predstava, polna nostalgije, ki gledalca pripravi do smeha, predvsem pa do sproščenega razmišljanja o svojih spominih na otroštvo, tudi če v primeru Novih dijakov to sploh ni tako oddaljeno. Avtorja sta na odru skupaj z igralci in filmskimi posnetki pričarala lepoto starosti. Ponovitev predstave bo 22. junija, pravo premiero pa bo, najbrž z večjo zasedbo, dočakala novembra.

http://www.glej.si/starci

Šest oseb išče Williama

Delno improvizirana igra, osnovana na štirih dramskih delih znamenitega Williama Shakespeara, je avtorski projekt Amaterskega mladinskega odra SNG Nova Gorica. Verjetno največja kvaliteta te predstave je prost in nepričakovan razvoj zgodb, saj poseduje tako imenovano odprto formo – glavni koncepti, nekaj dialogov in didaskalij je predhodno zastavljenih ter razpisanih, a dobršen del ostaja stvar improvizacije, povsem odvisne od navdiha šestih igralcev.

Delo je očitno idejno osnovano na absurdni drami Luigija Pirandella, v katerem se prepletata dve zgodbi kakor dva nivoja realnosti, hkrati pa avtor kot eden izmed prvih uporabi koncept režiserja na odru in posledično predstave v predstavi, katerega so posvojili tudi mladi amaterski igralci iz Nove Gorice. Dijaki tretjega in četrtega letnika predstavo ustvarjajo v dveh paralelnih svetovih – stvarnostjo, kjer so igralci prav zares igralci ter svobodno komunicirajo z občinstvom, ter Shakespearovim univerzumom, v katerem se nastopajoči prelevijo v like znanih dram kot so Sen kresne noči, Hamlet, Othello ter na koncu tudi Macbeth. Po besedah mentoric Tereze Gregorič in Urše Adamič so srednješolci najprej docela proučili Shakespearova pisanja od dramskih del do sonetov ter nato sami z uporabo raznih gledaliških metod skovali Šest oseb išče Williama, ki naj bi odražala njihova razmišljanja, poglede, ter odnose do literarnih oseb, katerih čevlje so se trudili zapolniti oziroma konkretno preoblikovati. Kar pa se tiče čevljev občinstva, bi jih umetniki načeloma z lahkoto sezuli, a pod pogojem, da bi nekaj nadvse nepotrebnih opazk uspeli zadržati zase.

Na trenutke preveč sproščeno vzdušje je namreč zagotovo prineslo mnogo mešanih občutij. Sicer duhovit in večinoma prisrčen postdramski pristop do nastopanja, ki so ga zavzeli igralci, v nekaterih dejanjih ponesrečeno meji na povsem nepotrebno vzvišenost – meja med zbadljivostjo in posmehom, ki sta produkt neprofesionalnega odnosa gledališčnikov do občinstva, je namreč zares tanka, prav gotovo pa so jo igralci prestopili na koncu večera, ko so vztrajno publiko označili za neumno, s tem prekršili enega redkih gledaliških konsenzov ter rahlo očrnili vtis o sicer dobro premišljeni burleskni produkciji.

Glasbeni vložki, ki so jih ustvarjali igralci, so zanimivo dopolnjevali nastop ter dodali k dinamičnosti predstave. Odlično izkoriščen je bil tudi element svetlobe, saj so nastopajoči sami z lučmi manipulirali skladno s potekom zgodbe – različni vzorci osvetljave so namreč zaznamovali različne ravni dogajanja.

Igra večine nastopajočih je bila seveda nadpovprečna – dramske osebe, katere so igralci prevzeli in celo znova zgradili, so občinstvo nasmejale do solz in hkrati podale nekaj dojemanj in idej o svetu, v katerem živimo, zato delo zagotovo ni ostalo le na površni stopnji brezdušne komedije. Improvizacija niti v najbolj kaotičnih in zmedenih prizorih ni bila nič manj kot odlična in celo redkobesedni želvak Gašper je svojo vlogo odigral brez napake.

gfhjz

Človeški glas

Gledališka šola Prve gimnazija Maribor se lahko poleg zloglasne Antigone pohvali tudi z več kot odličnim podmladkom, katerega sestavlja pet igralk iz drugega letnika z mentorico Tatjano Peršuh na čelu. Premišljena priredba Cocteaujeve monodrame Človeški glas na minimalistično simbolstični sceni, prelepljeni s telefonskimi žicami, ugleda nov, skoraj živahen, a še vedno otožno psihotičen odtenek teme. Mlado dekle, v priredbi Mariborčanov precej drzno odigrano s strani petih dijakinj, se tekom telefonskega pogovora s svojim bivšim ljubimcem sooča z zavrnitvijo ter novo zaroko njenega »dragega«, ki, tako kot na bolj metaforični ter v scenariju tehtno preigrani ravni telefonski pogovor sam, naznanja konec konca starega, varnega, sanj vrednega življenja. Ženska se torej ne sooča le z bivšim ljubim, temveč v večji meri sama s sabo. Z navali burnih čustev, ki nihajo od evforije do psihoze, in hitrimi, ostrimi ter dobro umeščenimi preskoki med njimi so prikazani raznorazni senčni kotički depresije, opisane v dramskem besedilu.

Priredba scenarija, prikrojenega novemu konceptu z na več igralk razbitim likom, se izkaže za dobro premišljeno – po le nekaj začetnih minutah zmedenosti občinstva se tokovi replik sijajno zlijejo v raztresen monolog histerične ženske v intimnem čustvenem viharju. Dvomi, ki jih poznavalec originalnega besedila gotovo prinese v dvorano ob prebiranju gledališkega lista, na katerem je zapisano pet imen, se do konca predstave razblinijo, saj se trenutki interakcije med igralkami izkažejo za ključne pri uprizarjanju na novo vzpostavljenega akcijskega vrha, ki nastop gotovo obogati.

V kombinaciji s temačnostjo scene ter glasbenimi oziroma zvočnimi vložki igra Kaje Bastič, Gine Marie Krempl, Anastazije Leščak, Eve Karolina Soršak ter Lučke Stopinšek pričara na trenutke neprijetno voajersko vzdušje.

Zagrenjeno igriva preobleka Človeškega glasu je seveda ustvarjena na odlično zasnovanem platnu režiserke, a se za ključni element izkažejo ravno igralke. Kljub nekaj manjšim spodrsljajem jim uspe učinkovito in za šestnajst- oziroma sedemnajstletnice precej prepričljivo prikazati spekter občutij zlomljene odrasle ženske. Igra petih dijakinj je za amatersko gledališče gotovo nadpovprečna, predvsem zaradi njihove skoraj popolne sinhronosti na odru. Dekleta se ne dopolnjujejo temveč raje skupaj zlivajo v celoto kompleksnega glavnega lika te drame, ki je skozi novo perspektivo, tako ustvarjeno kot utelešeno v nadobudnih igralkah, precej drugačen od originalnega. Omenjeno zahteva ustvarjalnost tako režiserke Lučke Stopinšek kot ostalih nastopajočih, saj je za kakovostno produkcijo, kakršne smo bili priča gledalci v Gleju, potrebno doseči dvoje: individualnost posamezne igralke, ki doda pomen ter vrednost novemu konceptu ter gledalski izkušnji, in vzpostavitev skupnega jezika med igralkami, katerega lahko na širši ravni dojemamo tudi v družbenem kontekstu, podprtem z motivom telefonskih žic – poslušanjem in posledičnim razumevanjem sočloveka. Kot povedano v predstavi, je grozno, ko slišiš druge, a ostaneš neslišan, nem – počutiš se mrtvega. Več kot očitno je, da na odru takšne krize jezika med igralkami ni, saj delujejo kot homogena in dobro uigrana skupina.

hhk

Govor na shodu Proti politiki sovraštva

Drage somišljenice, dragi somišljeniki. Pa tudi tisti, ki mislite drugače.

Pred vami stojim v imenu mladine. Mladine, ki je odraščala v samooklicano inkluzivni družbi. Mladine, ki je prevzemala vrednote kot so solidarnost, strpnost, želja po miru in slogi. Mladine, ki se danes počuti izdano.

Evropo preplavlja pandemija. Pandemija politike sovraštva in ustrahovanja. Pandemija, ki je več kot pol stoletja tiho čakala na novo priložnost. Priložnost smo dali. In priložnost bomo vzeli!

Mirno smo brali tvite strankarskih predstavnikov o odsluženih prostitutkah. Mirno smo stali pred moškimi, ki so protestirali proti pravici do splava. Mirno smo opazovali plakate, ki na človeško življenje razpisujejo ceno. In mirno smo poslušali izjave, ki slavijo neonacistične ideje.

Morda posamičen element ni smrtonosen, a je simptom. Simptom širjenja primitivne in prostaške populistične politike. Nevarne politike, ki ljudstvo počasi a vztrajno vabi na odprto morje vsesplošne nestrpnosti in sovraštva. Naše mirno, pasivno prepuščanje radikalnim tokovom pošilja napačno sporočilo. Ne le nam, mladim, temveč celotni mednarodni skupnosti. Ne smemo si dovoliti, da postanemo le še ena šibkih provincialnih deželic, ki so klonile pod pritiski takšnih populističnih ideologij. Poslati moramo novo sporočilo.

Mladi smo danes tu. Sredi izpitnih in maturitetnih obdobij smo danes tu. Ker moramo biti tu. Ker smo prihodnost te države. Prihodnost, ki vsako leto v večjem številu zapušča Slovenijo. Ja, nekaj nas išče boljše izobraževalne ali zaposlitvene priložnosti, a vedno več se nas preprosto boji. Boji bodočnosti v nekdaj demokratični, svobodni državi. Če želimo izboljšati demografsko sliko Slovenije torej raje ustavimo zastraševanje mladine kot da promoviramo višanje rodnosti na račun spolne diskriminacije.

Mladi smo danes tu. Sredi izpitnih in maturitetnih obdobij smo danes tu. Ker moramo biti tu. Ker smo prihodnost te države. Prihodnost, ki vsako leto v večjem številu zapušča Slovenijo.

Rezultat iskanja slik za shod proti sovraštvu

Pod pretvezo domoljubja in zaščito zlorabljene ideje o svobodnem govoru nam osebe s pozicij moči vsiljujejo umetne, lažne vrednote. Ker smo lahke tarče? Ker smo gnetljivi, vodljivi? Naivni in z lahkoto ustrahovani? Danes smo tu. In dokazujemo nasprotno. Mladi smo prihodnost te države. In radi bi, da ta država ostane prihodnost nas. Prihodnost, katere del bomo želeli biti. Prihodnost, na katero bomo ponosni.

Vsi, tako mladi kot stari, imamo dolžnost – zoperstaviti se primitivnosti in brezčutnosti. Sebičnosti in nizkotnosti. Sovraštvu in strahu. Nikakor se v zgodovino ne smemo zapisati kot generacija, ki je mirno dopuščala razčlovečevanje vseh oblik ter nemo opazovala razkroj humanega vrednostnega sistema. Evropo preplavlja pandemija. In mi smo edini protistrup. Bili smo mirni. Strpni in tolerantni do nestrpnih in intolerantnih pridigarjev, ki stojijo na napačni strani zgodovine. A danes tu, na trgu republike, nismo več mirni. Danes končno rečemo dovolj. Dovolj laži, dovolj politike sovraštva. Danes smo brez strahu.

Žan Florjanič