Italo Calvino: Neobstoječi vitez
V prevodu Vere Troha je pri založbi Beletrina izšel roman Neobstoječi vitez genialnega italijanskega pisatelja Itala Calvina. Zakaj je knjiga, ki se po epskem obsegu nikakor ne more spogledovati z Igro prestolov, kljub temu mojstrovina in zakaj je Italo Calvino tak car.
vir: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/9/97/Italo-Calvino.jpg
Če bi vas prosil, da mi naštejete nekaj vrhunskih italijanskih pisateljev 20. stoletja, bi to zmogli? Naši sosedje so, a meni je bila dolgo njihova literatura, z izjemo kakšnega Danteja in Leopardija (in Giordana, ki je zaslovel s Samotnostjo praštevil in Človeškim telesom), pravzaprav neznana. Zato me še bolj veseli, da sem odkril Calvina in da njegovih knjig nisem odložil kot zatežene evropske robe, temveč se samo preizprašujem, od kod mu tak talent za pisanje in kako je mogoče, da je resna literatura z neko resno bivanjsko tematiko lahko tudi tako presneto zabavna.
Italo Calvino je (bil) eden največjih italijanskih povojnih pisateljev, esejist in novelist (1923-1985), najpomembneje pa sta ga zaznamovala neorealizem in postmodernizem. Postmodernizem je ugotovil, da je čas velikih zgodb mimo, da so tako rekoč največje zgodbe že napisane in da nam preostaja le še preigravanje z njimi, ugotovi pa tudi, da je pripovedovalec neločljiv del pripovedi, ki je zaradi tega lahko zgolj in samo fiktivna. Tako avtorji ugotavljajo, da resničnost obstaja samo takrat, ko jo opazujejo – da je resničnost resnična ravno toliko kot fikcija.
Calvino je to in še eklektično mešanje »komercialnih« žanrov z bivanjskimi vprašanji postmodernizma privedel do popolnosti v svojem romanu Če neke zimske noči popotnik, ki je tako izjemen uvod v svet postmodernizma. Calvino reflektira literarno ustvarjanje, založništvo, knjigotrštvo, v glavnih vlogah pa nastopata Bralec in Bralka, največja posebnost pa je, da je napisana v drugi osebi – Bralec oziroma Bralka si Ti. Tako te enostavno posrka v zgodbo, ki jo je napletel v želji, kot se je izrazil Bralec, torej Ti, »da se ne bi nikoli končal začetek knjige, kajti začetki vedno tako veliko obljubljajo, približuješ se jim z otroško radovednostjo, nato pa te vlečejo prek sto in sto strani in se tista privlačnost razgubi …« (Citiram absolutno zgolj po spominu.) In tako je storil tudi on – Bralec si v knjigarni kupi novi roman Itala Calvina Če neke zimske noči popotnik, ki ga začne brati, vendar na najbolj napetem mestu, ko se zgodba začne zapletati, ugotovi, da se je knjiga končala, da manjka, da je narobe zvezana, da je v tej knjigi druga knjiga. Knjigo vrne v knjigarno, jo zamenja z novim izvodom, vendar je v tej druga knjiga. Ampak ta knjiga ga zanima še bolj kot prejšnja, zato si vzame to drugo knjigo v celoti. Tako ne more in ne more prebrati knjige do konca, ob tem pa pride na sled goljufivemu prevajalcu, ki je silno posrečena ideja – ta prevajalec je namreč zaljubljen v Bralko in strašno ljubosumen. Zato ga zelo moti, ker njegovo ljubezen iz knjig nagovarjajo drugi moški. Zakaj ko ona bere, njega ni pri njej, sama je s pisateljem, ki jo nagovarja, snubi, zapeljuje. Zato se odloči, da bo prevedel vse knjige in jih spremenil po svoje, nato začne objavljati nove knjige pod krinko prevodov uveljavljenih pisateljev … Morda se vam že svita, kaj obeta Calvino. Calvino, ki brez najmanjšega napora na 250 straneh poveže in preplete vojni, vohunski, dnevniški in skoraj pornografski roman. Ki spleta noro zapletene zarote o revolucionarjih, antirevolucionarjih, revolucionarjih, zakrinkanih v antirevolucionarje, in antirevolucionarjih, zakrinkanih v revolucionarje in se ob njih počutiš čisto neumen, vendar se ti Calvino nikoli ne zazdi aroganten, kvečjemu otroško vesel nad svojim talentom. In ko smo že pri otrocih – Calvino je bil zrel pisatelj z domišljijo petletnega otroka in je razvil svoj sijajni humor. Ne vem kako, toda on enostavno piše, on jezik popolnoma obvladuje – on ve, kaj reči, in ve, kako to reči.
Tako ne preseneča druga novela iz Naši prednikov Baron v drevesih, ki jo je postavil v voltairovsko Evropo konec 18. stoletja, ki je bila takrat baje še tako prerasla z gozdom, da bi opica lahko prišla od Rima do Berlina po drevesih. Dvanajstletni Cosimo, naslednji v vrsti za naziv barona, se upre staršem in se namesto nazaj v udobne grajske sobane odpravi v krošnje sosednijh dreves, kjer preživi preostanek življenja. Pomemben element Calvinega pisanja je ravno to mešanje zgodovine, filozofije in politike s preprostim vsakodnevnim bivanjem posameznika in njegovim odnosom do družbe. Uspe nas prepričati v vsako svojo domislico, očitno tudi v junaka, ki živi na drevesih, saj če »hočemo dobro videti zemljo, moramo od nje držati potrebno razdaljo«. Knjiga, ki jo še moram prebrati in bom o njej gotovo še kaj napisal.
Calvinov opus je obsežen in presenetljiv: knjiga o knjigah, knjiga o baronu v drevesih, knjiga o pogovorih med Markom Polom in Kublajkanom (Nevidna mesta) in sedaj še Neobstoječi vitez (1959) – knjiga o vitezu, ki ga ni
Da, Calvino nam že v uvodnem postrojevanju in javljanju paladinov Karla Velikega pod žgočim soncem pokaže smer, ki jo bo ubral v tej stodvajset strani dolgi noveli – Karel Veliki vitezu po imenu Aligulfo Emo Bertrandino Guildivernski in Drugih, Cobentraški in Surski, vitez Selimpie Ceiteriore in Feza (še ena Calvinova specialiteta – naravnost odbita imena) ukaže, naj si sname šlem, da ga bo videl. Ta zagodrnja in dvigne čelado, za njo pa nič. Zrak. »Dobro zgledate za nekoga, ki ga ni,« mu reče Karel Veliki in odjaha naprej. Calvino čisto samozavestno predstavi glavnega junaka, ki je v bistvu ideja v oklepu ali kot reče sam: »To je bil čas, ko volja in upornost obstajanja, želja, da bi pustili svoj pečat, da bi nasprotovali vsemu, kar je, niso bile izrabljene v celoti, saj nekateri niso uresničili ničesar – zaradi bede ali nevednosti ali zato, ker jim je vse kljub temu prav dobro uspevali – in se jih je torej nekaj izgubilo v nič.« Tako sta se razvodenela volja in samozavedanje na neki točki zgostila, naredila strdke, in je ta preplet naključno ali nagonsko naletel na neko ime in na neko rodovino in – predvsem – na prazno bojno opravo …
V naslednji fazi Aligulfo potrebuje oprodo – dodelijo mu Gurdulùja, človeka, ki je, vendar se tega ne zaveda. Pravo nasprotje Aligulfa, ki je vse, le da ni, ki je zgolj razum, medtem ko Gurdulù predstavlja čustva, srce, strast, iracionalno – našli so ga, ko se je pretvarjal, da je raca, potem pa skočil v vodo kot žaba. In medtem, ko že v vojaškem taboru zajema juho iz kotla, začne misliti, da je juha, skoči v kotel in se začne drgniti obenj, nato skoči ven in teče naokoli kriče »Vse je juha!« Skratka silno srečen človek, ki ne ve, da obstaja, in se navzame vsake identitete, ki jo sreča, zato tudi nima imena, vsak ga poimenuje, kot hoče.
Calvino se neusmiljeno, a s šaljivostjo, ki te ne more pustiti mrkega, prav švejkovsko spotika ob vse vojaške zadeve: kuhinjo, spanje, bitke, premestitve enot in celo glavne naloge paladina, enega od glavnih Karlovih generalov: nadzorovanje pranja perila, nadzorovanje razdeljevanja hrane brezdomcev in podobno. Aligulfo, najboljši general, je prikazan kot nesrečen, pedanten in skoraj zagrenjen, ostali »telesni« kolegi pa kot neumni pijanci. Calvino (seveda) razkrije, da knjigo piše nuna, ki sama razkrije, da o bitki nima pojma in da bo poskusila po najboljših močeh:
“Umetnost pisanja zgodb je v tem, da iz tistega malo, kar veš o življenju, izluščiš vse drugo; a potem ko popišeš stran, se vrneš k življenju in tedaj spoznaš, da pravzaprav o njem ne veš prav ničesar.«
Viteški roman ne bi bil viteški roman brez viteza in njegove izbranke. Na prizorišče stopi Rambaldo, ki hoče maščevati svojega očeta in se odlikovati v vojski, vendar ga Aligulfo raje napoti k Superintendenci za maščevanje, ki mu dá izpolniti obrazec za maščevanje, na koncu pa ugotovi, da so imeli še eno maščevanje v dobrem, tako da mu niti ni treba maščevati očeta. Da se ljubezenska zgodba prične, je tu Bradamante, neodvisna in obenem strašno, nežensko neurejena vitezinja, v katero se Rambaldo nemudoma zaljubi. Najbolj me je zadel Calvinov lahkotni odstavek:
“Izzivam te na streljanje z lokom!” je rekel Rambaldo in pohitel k njej.
Mladenič vedno tako hiti k ženski: ali ga k njej res vedno žene ljubezen do nje in ne predvsem ljubezen do sebe, iskanje neke gotovosti obstoja, ki jo lahko da samo ženska? Mladenič hiti in se zaljublja, negotov vase, srečen in obupan, in zanj je ženska tista, ki zagotovo je, in samo ona mu lahko da dokaz, da tudi on je. A tudi ženska je in ni: nenadoma stoji pred njim, tudi ona drhti in je negotova; kako to, da mladenič tega ne razume? Ali je pomembno, kdo od njiju je močan in kdo šibak? Enaka sta.
To me pri njem najbolj fascinira – kako krmari med lahkotno, infantilno preprosto viteško zgodbico z junaki z bizarnimi imeni, ter razmišljanjem o življenju, o smislu, o bivanju, o odnosih, hkrati o vprašanjih, ki zadevajo tudi nas, mlade, nato pa jo še usodno zaplete – Torrismondo, ki sledi višjim etičnim načelom, obtoži Aligulfa, da ženska, ki jo je rešil pred desetimi leti in si s tem dejanjem pridobil viteški naziv, ni bila devica – saj je njegova mati! Zato se Aligulfo z Gurdulùjem poda na pot na Škotsko, vzdolž francoske in španske obale do Maroka, da bi našel to žensko in dokazal njeno nedolžnost, medtem pa Torrismondo išče Viteze Svetega Grala, da bi potrdili, da so njegovi očetje, saj bi drugače Torrismondo izgubil svoj plemiški naziv. Calvinovsko zapletanje z vrhunskim, shakespearskim razpletom.
Ko jo boste vzeli v roke, je ne boste odložili.
novidijak.wordpress.com 
