Pia, bravo.
Ta teden se je od srede dalje vsak večer odvila premierna predstava ameriškega pisca Don Nigra v malem neodvisnem gledališču Pocket Teater, ki ga je skupaj s svojim mehiškim prijateljem in pisateljem ter režiserjem Carlosom Pascualom zagnala bivša Bežigrajčanka Pia Prezelj in z njim v predstavi tudi igra.
Gre za izjemen podvig iz večih pogledov. Ko vstopite v malo klet (something in the basement!) v prehodu med galerijo Equrna in Gledališčem Glej, vas prešine, kako zelo majhna je, saj sprejme le dvajset obiskovalcev. A še večji dosežek je, kako je Pii in Carlosu režijsko uspelo prostor uporabiti v namen predstave, saj sta na tako majhnem prostoru oblikovala celo stanovanje, ki resnično služi svojemu namenu in kar pomenljivo požuga večjim, “etabliranim” ljubljanskim gledališčem. Kako bosta šele režirala velike odre!
Druga stvar – to gledališče je popolnoma neodvisno, kot je v predgovoru dejal Carlos Pascual. Cikel predstav tega tedna je bil tudi namenjen financiranju gledališča, ki ni prejelo nikakršnih subvencij, celo osvetlitev je bila nabavljena v tujini. Kot je v izjavi za MMC Rtvslo rekel slednji, je v Sloveniji politika javnega subvencioniranja privedla do sistema pasivne odgovornosti, kjer lahko trajno ustvarja le nekaj izbrancev in kjer je delitev na resno in trivialno umetnost narejena preveč shematično. Zato si njun poskus zasluži veliko pohvalo in še večjo pozornost. Poleg tega Pia ni šolana igralka v slovenskem überelitističnem agrftjevskem smislu, ki goji izbrance, ki bodo naprej peljali kult “slovenskega gledališča”. Je samouk. To je zanjo vsekakor dvorezni meč, ki pa se lahko izkaže kot izjemna priložnost, saj to pomeni, da bo lahko iz sebe naredila, kar bo hotela, in se ji ne bo treba uklanjati slovenskim okostenelim gledališkim vzorcem. Njena zgodba o tem, kako je pravzaprav prišla do tega gledališkega prostora, je prav tako zanimiva. Ko se je odločila, da ne bo postala igralka po ustaljeni poti, je napisala mail in ga poslala vsem slovenskim gledališčem. Nekaj takega kot “sicer nimam gledaliških izkušenj, a tule je moj CV in zanima me, ali bi me vzeli v službo”. Odgovora seveda ni dobila, a glej, Glej jo je vpisal v svojo bazo podatkov in ker je ravno v tistem času Pascual povpraševal po mladih gledaliških navdušencih, se je njeno ime znašlo na njegovem seznamu. Tako se je začelo. Nato so poleti skupaj prenovili prostor, ki je bil pred tem nekakšna strojna delavnica, in počasi je stvar zrasla v Pocket.
Kot mi je dogodek napovedal prijatelj, bo šlo za “senzacijo v intimnem okolju”. In kaj naj rečem – ni se motil. Že samo postavanje na hladnem zraku pred vhodom, vstop skozi ozka vrata prek poimenskega seznama obiskovalcev, tako malo stolov, tako blizu odru, kot da si na odru, kot da si fizično del dogajanja, je nekaj posebnega, česar v, moram priznati, do neke mere odtujenem MGL-ju ali Drami ne moreš izkusiti. Seveda režiserji poskušajo ustvarjati totalno gledališče, a eno je to v dvorani za tristo ljudi, drugo pa kot v dnevni sobi. Predstava v angleščini prikazuje predan par, ki se izolira od ostalih, a se sčasoma naveliča drug drugega ali pa se v njuno razmerje vtepejo razpoke, psihoze – Mary stalno sliši zvoke iz kleti, se noče več preoblačiti pred Philipom, noče se ljubiti z njim, kriči nanj, da ji ni več všeč: strah vsakih zaljubljencev, da se bodo naveličali eden drugega. Za ustvarjanje atmosfere in občutij sta vrhunsko uporabila luči, še posebej pa navduši glasbena podlaga, ki jo je ustvaril njun prijatelj Mauricio Valdres iz Mehike. Ne gre za določen soundtrack, temveč pravo atmosfersko, težko ali lahko spremljevalno glasbo, ki dopolni in nadgradi njuno igro. Le-ta je izjemno organska, realistična, “prava”, kot bi resnično sedel v njuni spalnici. Še posebej Pia, ki se popolnoma prepusti vlogi rahlo nore, ekscentrične Mary in sijajno upodobi njena razpoloženjska nihanja, vse pa eskalira v srhljiv, nepojasnljiv, Kingovski razplet.
Carlos je priznal, da so tisti, ki si v Sloveniji želijo vnesti nov veter na gledališko sceno, v brezupni situaciji, a s to predstavo kažeta, da morda situacija le ni tako črna in njuno malo neodvisno gledališče, kjer se bodo poslej predstave ob zadostnem zanimanju odvijale vsak petek, je zagotovo vredno pozornega spremljanja v prihodnosti …
novidijak.wordpress.com 