Poljanski postmodernistični Plavt

Režija: Nataša Homar in Miha Pohar

Igrajo: Bojan Cvjetićanin, Val Fürst, Jaka Klasinc, Lenart De Bock, Hana Hadžiahmetović, Tina Murenc, Max Rakušček

Tehnik in lučkar: Matic Pirnat

Poljanski klasiki so letos na oder postavili Plavtova Dvojčka. Kaj lahko narediš z dva tisoč let staro rimsko komedijo? Res je, da je Plavt s svojima Dvojčkoma in še katero drugo komedijo postavil temelj ne le italijanske, temveč tudi svetovne komedije, toda uprizarjanje dva tisoč let stare komedije je tvegano iz dveh stališč: ker v vmesnem času stvari, iz katerih se avtor norčuje, lahko niso več smešne, ali pa, ker je bila že tolikokrat uprizorjena, njeni komični učinki pa tako ponarodeli, enostavno ni več smešna. A že prvi trenutek, ko sta na oder stopila dvojčka, »enaka kot jajce jajcu«, pa nista bila niti enako visoka, je bilo jasno, da se Poljanci s tem niso obremenjevali. Dvojčka je na oder najavil Napovedovalec, ki je v stilu Caesarja Flickermana z izjemnim občutkom za šov najprej sicer premalo razločno in dvajsetkrat hitreje od navadnih ljudi zrecitiral predzgodbo, ki sem jo k sreči poznal že prej (vse peripetije okoli rojstva dvojčkov, njune ločitve, ločenih življenjskih poti in vnovične združitve v mestu Drač, ki je, mimogrede, v Albaniji!!), se zahvalil za aplavz, ali mogoče raje … »A-plavt«, in se poslovil rekoč: »Zdaj pa se grem preobleč v Kuharja.«

Delati s klasičnim tekstom (in imeti pri tem proste roke), zabavnimi in nastopaškimi igralci in omejenim budžetom – jasno je bilo, da bo od originalnega besedila ostalo le najosnovnejše. Poljanci so dobro razumeli, da vsako besedilo obstaja le v povezavi z drugimi besedili, in v predstavo vtkali toliko citatov, ‘for’, gagov, vicev in aluzij, da je bilo prav nenavadno slišati stavek izvirnega besedila. »I’ll make him an offer he cannot refuse«, »Frankly, my dear, I don’t give a damn« in »Vedno bova imela Drač« so poželi salve smeha. Najbolje so učinkovali zvočni učinki, mene so še bolj navdušili, ker tehnika niti enkrat ni zatajila: od Vojne zvezd, ki zadoni, ko Menajhmusova žena stopi na oder, do Pri Addamsovih in seveda, Titanika. Tudi sami prizori so bili nadvse zabavni, vrhunec je bil verjetno pravi kung fu pretep iz japonskih risank, pa ko je lučkar ugasnil luči sužnju ravno med najbolj zagretim govorom in seveda zaključek, ko o svobodi sužnja odloča met kovanca – leti, se obrača v zraku, Menajhmus ga ujame na roko – luči se ugasnejo. Aluzija na Izvor je bila popolna, pomirjujočega konca oropani gledalci pa smo bili navdušeni.

Skratka, gledali smo izvirno postmodernistično komedijo, ki se norčuje sama iz sebe, kjer se liki zavedajo svoje anahronosti in se igralci skoznje norčujejo iz teh likov in njihovega uprizarjanja. Smejimo se torej igralcem, ki se norčujejo iz svojih vlog oziroma jim dodajajo nove plasti komičnosti. Predmet posmeha tudi niso več situacije same, temveč ponovno njihova uprizoritev z na primer minimalističnim odrom in kostumi, torej srednješolska predstava, ki se tega zaveda in se iz tega norčuje. Rečeno drugače, četrta stena je bolj ali manj padla, iz predstave je pravzaprav nastal tematski stand-up šov, ki nas je seznanil z izvirnim tekstom in ga napravil bolj smešnega, kot si je Plavt kadarkoli lahko predstavljal.

 

Kino Bežigrad

Doma sem za Bežigradom, hodim na Bežigrajsko gimnazijo, in Kino Bežigrad s tistim retro izveskom na zatemnjenih vratih je bil za vse nas vedno skomina na čase, ko še ni bilo Koloseja in so v vsakem od štirih ljubljanskih kinov vrteli drug žanr in si, če si si hotel ogledati več filmov zapored, moral izvesti pravo akrobacijo skozi nočno Ljubljano. Potem ko se je leta 2003 zaprl Kino Bežigrad, je hitro propadel tudi bližnji McDonald’s v podhodu in življenje je nekako zamrlo. Zdaj je na tistih dramatično zatemnjenih steklenih vratih drug izvesek, je pa notri končno spet kino.

Something in the Basement, Pocket Teater

Pia, bravo.

Ta teden se je od srede dalje vsak večer odvila premierna predstava ameriškega pisca Don Nigra v malem neodvisnem gledališču Pocket Teater, ki ga je skupaj s svojim mehiškim prijateljem in pisateljem ter režiserjem Carlosom Pascualom zagnala bivša Bežigrajčanka Pia Prezelj in z njim v predstavi tudi igra.

Višja sila

Povprečna švedska družina na smučarskih počitnicah v Švici: prezaposleni, odtujeni, vase zagledan mačo očka Tomas, rahlo utrujena, stoična gospodinja, mama tigrica Ebba in dva osnovnošolska otroka, Harry in Vera. Ko jih gledaš, kako si složno drgnejo zobe, kako tamala smučata v plugu, starša pa ju zaščitniško spremljata spredaj in zadaj, ko jih opazuješ med idiličnim spancem po smučanju, ko ležijo eden prek drugega, vsi v smučarskem perilu, se samo vprašaš, kaj ne štima, kdaj se bo maska razblinila, kdo je najšibkejši člen.

Ekstaza smrti

Nous tous sommes Charlie.

Novinarjem je vnovič uspelo skomercializirati tragedijo. Bombastična poročanja, detajlni twitter feedi, posnetki streljanja, tuljenje siren, izpovedi prič, izredno stanje, »Vive la France«. Ob novici, da so sredi Pariza trije moški vdrli na uredništvo neke dokaj nepopularne satirične revije in pobili 12 ljudi, vrata jim je odprla ženska, ki je ravno odložila otroka v vrtcu, ob streljanju so otroci zakričali, vzgojiteljice so jih vse skrile pod postelje, so mi šle solze v oči. Toda to, kar se kani izcimiti iz te tragedije, je medijski spin in manipulacija.