Nevidna

Spraševala se je, kako je biti neviden. Včasih se je tako počutila, ko se je sprehajala po zelenem parku in se niti sive trume golobov niso zmenile zanjo. Na klopi je preždela ure in ure, ne da bi jo kdo pogledal in počutila se je tako osamljeno sredi živahne okolice, ki jo je obdajala. Ob večerih se je rada povzpenjala na visoke strehe, kjer je trušč mesta utihnil. Ulegla se je na hrbet in gledala gor, v nebo. Predstavljala si je zvezde, ki zaradi svetlobnega onesnaženja, smoga in temnih oblakov že leta niso več svetile.
Rada je pila čaj, a je vedno pozabila nanj in ga spila šele, ko se je ohladil, čeprav je imela toplega rajši. Vsi čevlji so jo ožulili, zato je najraje hodila bosa. Poletje je bilo zanjo dolgo pričakovana doba vročinskih valov, ki so prebudili njeno otopelo dušo in jo prisilili, da je plesala in se vrtela v vetru. Čisto potiho se je rada priplazila neznancu za hrbet in mu na uho zašepetala skrivnost, nato pa kot blisk švignila stran. Svojo misel je tako odgnala stran od sebe, jo nekomu podarila. Zdaj ni bila več tako njena in ni je preganjala. Šla je v svet.
Poznala je starega gospoda iz drugega nadstropja, ki je vsak dan v copatih in jutranji halji po hodniku iskal svoj jutranji časopis. Zaradi starosti je pozabil, da časopis na njegov naslov ne prihaja več. Borna pokojnina, ki jo je prejemal vsak mesec, mu ni omogočala takšnega prestiža buržoaznih druščin. Bil je tako zmeden in tako sam. V svojem stanovanju, od zunanjega sveta pozabljen. Večkrat je po pomoti pustil odprta vrata ali pa je pustil ključe na zunanji strani ključavnice. Ob takih dnevih si ga lahko videl, kako sedi za kuhinjsko mizo, kadi fajfo in bere časopis. Prinesla mu ga je ona. To jo je neizmerno veselilo. Njegov zadovoljni obraz se je mrščil, ko je bral o politiki in gospodarstvu. “Včasih je bilo drugače”, je godrnjal. Vstal je, se počasi primajal do starega radia, obrnil par gumbov in prostor, poln spominov (na stenah so visele uokvirjene fotografije, obrisi zbledelega pohištva iz smrekovega lesa so metali sence na staro rjavo preprogo, temno rdeč naslanjač je stal sredi sobe, razcefran ob robovih in pokrit s kosom belega ovčjega krzna, na mizi je stala steklena vazica polna posušenega cvetja in srebrn čajnik, porcelanasta skodelica z modrimi vzorci in majhen krožniček, na okenski polici se je v dopoldanskem soncu bleščala temno zelena rastlina s pahljačastimi listi in po ograji balkona je smuknil debel rjav maček) je napolnila glasba.
Za trenutek je postala pred njegovimi vrati, nato pa nežno potrkala in ga opozorila, da je vrata spet pustil odprta. Zamajal je z glavo, zagodrnjal in se prikupno prijel za čelo. Majavo se je približal vratom, se ji zahvalil in zaprl. Včasih se ji je zdelo, da je on edini, ki jo opazi.

Jazz in the pants

Osem mladih glasbenikov, vsi fantje, vsi v barvastih hlačah. Pod imenom Jazz in The Pants so na zadnji januarski večer razgreli številčno publiko v kavarni ljubljanske Drame. Odlični muzikantje s svojim groovy-jazzy-funky zvokom in obširnim repertoarjem komadov so na noge spravili stare in mlade.

Preberi več “Jazz in the pants”

Nosim krzno.

To je statement.

Fashion statement in tudi javni razglas, da sem okrutna morilka nagnusno zaklanih malih puhastih žverc.

Nosim krzno.

Ko ga nosim, se para po šivih.

Morda zaradi slabe karme, ki si jo nabiram v premem sorazmerju z nošnjo plašča (številom peklensko mrzlih dni). Morda pa si ga podzavestno zanalašč param, ko me nosi luna.

Nosim krzno.

Ampak samo zato, ker je stalo 20€.

Kupila sem ga na nekem sejmu od uglajene gospe visokih srednjih let, žene XY diplomata. Cena moje morale je potemtakem 20€.

Nosim krzno.

Imam tudi usnjene čevlje, usnjen pas, usnjene rokavice, usnjeno denarnico in usnjeno torbo. Ker sem seveda prava dama.

Nosim krzno.

Pa kaj, nosili so ga že praljudje.

Mladi in neumni

Mladi in neumni so, reče stara gospa, ki  med zmrdovanjem nad družbo 17-letnikov, glasnih kadilcev, zapre okno in se umakne v mir svojega udobnega meščanskega stanovanja, stran od hrupa in dima, ki jo tako zelo moti. Nihče je ne opazi, ker so vsi zatopljeni v debato. Kot da zanje gospa sploh ne bi obstajala. Vendar v zraku nad njihovimi glavami še vedno ostane lebdeča opazka, ki jo je izrekla.

mladi in neumni

Mladi in neumni. Obe besedi se v tej besedni zvezi pojavljata tesno druga ob drugi. Kot, da je težko biti mlad, ne da bi bil neumen. Kot, da bi bila mladost sinonim za neumnost. Mar niso neumni ljudje nikoli tudi stari ljudje? Zakaj mlade postavljamo na mesto neumnežev? Morda, kakor pravijo starejši in izkušenejši ljudje, mladi še niso imeli možnosti, niti časa, da bi izkusili življenje, kar bi jih naredilo manj neumne, morda celo pametne. Morda je naša nevednost tista, ki jo nekdo lahko problikuje v slabo konotirano neumnost. Bi lahko neumnost predstavljala neko brezbrižnost, rahli hedonizem in zabavo in lahkotnejši pogled na svet, ki ga imamo mladi? Ko na večini od nas še ni bremena celega sveta in živimo dokaj brezskrbno, saj nas oblačijo, slačijo, hranijo in ujčkajo naši ljubi starši. Včasih se počutimo popolnoma nadvladane in dan nam je občutek, da smo le marionete sistema, ki se premikajo točno po uhojenih planinskih potkah do vrha. Le koliko nas bo popadalo v prepad, preden se bo le zagrizena peščica izbrancev prebila na vrh gore, nad oblake in na prostor, kjer bo vse vidno iz druge, nam za zdaj še nepoznane perspektive. Takrat se bomo zares zavedli, med potjo bomo odvrgli breme naše neumnosti, nevednosti – našli bomo izhod iz labirinta, pot k rešitvi in cilju na višji nadmorski višini. Postali bomo ne neumni, nekateri pametni in redki celo modri. Takrat bomo stari in betežni, zase vsevedni in z očiščeno dušo ali pa se bomo že davno pred dosegom tega cilja stegnili in potonili v pozabo. Stari in neumni so tisti, ki trdijo, da gre staro in mlado z roko v roki s pametjo in nasprotno neumnostjo. Tudi mlad človek je v marsičem lahko veliko modrejši kakor starec.

Na mladih svet stoji, izjava, ki nam mladim na rame nalaga obvezo in odgovornost. Saj vendar nekaj moramo ukreniti, če je temu tako. Kar naenkrat dobimo novo nalogo in od nas se pričakuje, da bomo simultano mladi in neumni ter tisti, na katerih svet stoji.  Pa smemo dopustiti, da svet stoji na neumnežih in nevednih, nesposobnih opravljanja dane naloge- podpiranja sveta? Oziroma kaj lahko storimo, da temu ne bo tako? Mladi naj bi s svojimi dejanji in delovanjem krojili svojo usodo. Z aktivno participacijo v družbi se lahko na edini način borimo za svoj jutri na vseh področjih. Starejši in bolj izkušeni od nas pričakujejo, da si bomo pravico izborili sami, prav tako kot so si jo zase zborile že generacije pred nami. Mi tega ne razumemo? Pričakujemo, da nam bo vse prineseno na pladnju in da bodo tisti, ki so na sceni že dolgo, že vedeli, kaj storiti. Potem pa smo razočarani, ko se nekaj, česar si želimo, a česar ne izrazimo, ne zgodi in šele post festum zahtevamo pravico in glasno vzklikamo svoj ne-hura. Šele v trenutku poraza se zavemo, kaj smo izgubili, kar bi se dalo rešiti.

Ko se začnemo zavedati, se vse začne. Nočemo biti več mladi in neumni, ampak želimo in se trudimo biti mladi in pametni. Preudarni, premišljeni in aktivirani. S svojim spremenjenim mind setom smo pripravljeni na borbo. Ogrejemo si mišice in začnemo s prvim korakom. Izobraževanjem samega sebe in svojih sočasnikov. Že s samim pogovorom s prijatelji, znanci in naključnimi sogovorniki v vsakem trenutku vsrkavamo vase misli drugih, meljemo, se sprašujemo, odgovarjamo, diskurz steče. S to menjavo se izvijamo svoji neumnosti in širimo svoja obzorja. Tudi šola nam nudi stičišče znanja, izkušenj in novosti, s pomočjo katerih se pripravljamo na nekaj več in na še večjo zbistritev sedaj semi-blatnega ribnika naših spoznanj. Brez podlage znanja naši argumenti in želje ne bodo slišani niti s strani naših sovrstnikov, niti s strani ¨bolj pomembnih¨, ki imajo v rokah žezlo moči.

Stara gospa, neopažena s strani mladenk in mladeničev je navdušena nad naraščanjem intelekta, ambicijami in angažiranostjo le-teh in jih podpre pri odločitvah za njihovo prihodnost, ki so v družbi dobro sprejete, argumentirane, izražene in njihove  lastne. Glasno vpije:  Na mladih gre svet naprej. Ponosna je, da se bo njenim vnukom v svetu, kjer nikomur ni vseeno, dobro godilo. Verjame, da bodo njeni dragi vnučki znali poskrbeti sami zase in ne bodo izgubljeni tavali v megli. Zaupa v njihovo znanje in sposobnosti. Vrline vsakega kompetentnega mladca in mladenke, pred katerim je vse življenje na dlani in ambicije izpisane na čelu. Vnučki so na dobri poti, saj se zavedajo svoje neumnosti in jo ravno zato lahko minimizirajo ali celo eliminirajo iz svojih življenj v zameno za vednosti, resnice, in spoznanja.

Imamo pa tudi pravico, da smo mladi, brezskrbni, nespametni in raztreseni, zdaj imamo še čas. Ko odrastemo pa se bo zares treba zresniti. Vsaj tako pravijo…