Spraševala se je, kako je biti neviden. Včasih se je tako počutila, ko se je sprehajala po zelenem parku in se niti sive trume golobov niso zmenile zanjo. Na klopi je preždela ure in ure, ne da bi jo kdo pogledal in počutila se je tako osamljeno sredi živahne okolice, ki jo je obdajala. Ob večerih se je rada povzpenjala na visoke strehe, kjer je trušč mesta utihnil. Ulegla se je na hrbet in gledala gor, v nebo. Predstavljala si je zvezde, ki zaradi svetlobnega onesnaženja, smoga in temnih oblakov že leta niso več svetile.
Rada je pila čaj, a je vedno pozabila nanj in ga spila šele, ko se je ohladil, čeprav je imela toplega rajši. Vsi čevlji so jo ožulili, zato je najraje hodila bosa. Poletje je bilo zanjo dolgo pričakovana doba vročinskih valov, ki so prebudili njeno otopelo dušo in jo prisilili, da je plesala in se vrtela v vetru. Čisto potiho se je rada priplazila neznancu za hrbet in mu na uho zašepetala skrivnost, nato pa kot blisk švignila stran. Svojo misel je tako odgnala stran od sebe, jo nekomu podarila. Zdaj ni bila več tako njena in ni je preganjala. Šla je v svet.
Poznala je starega gospoda iz drugega nadstropja, ki je vsak dan v copatih in jutranji halji po hodniku iskal svoj jutranji časopis. Zaradi starosti je pozabil, da časopis na njegov naslov ne prihaja več. Borna pokojnina, ki jo je prejemal vsak mesec, mu ni omogočala takšnega prestiža buržoaznih druščin. Bil je tako zmeden in tako sam. V svojem stanovanju, od zunanjega sveta pozabljen. Večkrat je po pomoti pustil odprta vrata ali pa je pustil ključe na zunanji strani ključavnice. Ob takih dnevih si ga lahko videl, kako sedi za kuhinjsko mizo, kadi fajfo in bere časopis. Prinesla mu ga je ona. To jo je neizmerno veselilo. Njegov zadovoljni obraz se je mrščil, ko je bral o politiki in gospodarstvu. “Včasih je bilo drugače”, je godrnjal. Vstal je, se počasi primajal do starega radia, obrnil par gumbov in prostor, poln spominov (na stenah so visele uokvirjene fotografije, obrisi zbledelega pohištva iz smrekovega lesa so metali sence na staro rjavo preprogo, temno rdeč naslanjač je stal sredi sobe, razcefran ob robovih in pokrit s kosom belega ovčjega krzna, na mizi je stala steklena vazica polna posušenega cvetja in srebrn čajnik, porcelanasta skodelica z modrimi vzorci in majhen krožniček, na okenski polici se je v dopoldanskem soncu bleščala temno zelena rastlina s pahljačastimi listi in po ograji balkona je smuknil debel rjav maček) je napolnila glasba.
Za trenutek je postala pred njegovimi vrati, nato pa nežno potrkala in ga opozorila, da je vrata spet pustil odprta. Zamajal je z glavo, zagodrnjal in se prikupno prijel za čelo. Majavo se je približal vratom, se ji zahvalil in zaprl. Včasih se ji je zdelo, da je on edini, ki jo opazi.
novidijak.wordpress.com 