Kako se je vse začelo? Intervju z Jako Gerčarjem in Matjažem Jamnikom

Letos obeležujemo že osmo leto delovanja našega društva Novi dijak, v krajši in morda danes še bolj poznani obliki ‘Nodi’. V tem relativno kratkem času so generacije zagretih in resnih, a vseeno zabavnih in norih dijakov, društvo pripeljale do tu. Za nami je malo morje zanimivih dogodkov, predavalnic in dvoran, ki so bile kdaj malo bolj, kdaj malo manj polne, sodelovanj s pomembnimi in uveljavljenimi slovenskimi kulturnimi institucijami in izdelkov na katere smo lahko ponosni.

Preberi več

Govor na shodu Proti politiki sovraštva

Drage somišljenice, dragi somišljeniki. Pa tudi tisti, ki mislite drugače.

Pred vami stojim v imenu mladine. Mladine, ki je odraščala v samooklicano inkluzivni družbi. Mladine, ki je prevzemala vrednote kot so solidarnost, strpnost, želja po miru in slogi. Mladine, ki se danes počuti izdano.

Evropo preplavlja pandemija. Pandemija politike sovraštva in ustrahovanja. Pandemija, ki je več kot pol stoletja tiho čakala na novo priložnost. Priložnost smo dali. In priložnost bomo vzeli!

Mirno smo brali tvite strankarskih predstavnikov o odsluženih prostitutkah. Mirno smo stali pred moškimi, ki so protestirali proti pravici do splava. Mirno smo opazovali plakate, ki na človeško življenje razpisujejo ceno. In mirno smo poslušali izjave, ki slavijo neonacistične ideje.

Morda posamičen element ni smrtonosen, a je simptom. Simptom širjenja primitivne in prostaške populistične politike. Nevarne politike, ki ljudstvo počasi a vztrajno vabi na odprto morje vsesplošne nestrpnosti in sovraštva. Naše mirno, pasivno prepuščanje radikalnim tokovom pošilja napačno sporočilo. Ne le nam, mladim, temveč celotni mednarodni skupnosti. Ne smemo si dovoliti, da postanemo le še ena šibkih provincialnih deželic, ki so klonile pod pritiski takšnih populističnih ideologij. Poslati moramo novo sporočilo.

Mladi smo danes tu. Sredi izpitnih in maturitetnih obdobij smo danes tu. Ker moramo biti tu. Ker smo prihodnost te države. Prihodnost, ki vsako leto v večjem številu zapušča Slovenijo. Ja, nekaj nas išče boljše izobraževalne ali zaposlitvene priložnosti, a vedno več se nas preprosto boji. Boji bodočnosti v nekdaj demokratični, svobodni državi. Če želimo izboljšati demografsko sliko Slovenije torej raje ustavimo zastraševanje mladine kot da promoviramo višanje rodnosti na račun spolne diskriminacije.

Mladi smo danes tu. Sredi izpitnih in maturitetnih obdobij smo danes tu. Ker moramo biti tu. Ker smo prihodnost te države. Prihodnost, ki vsako leto v večjem številu zapušča Slovenijo.

Rezultat iskanja slik za shod proti sovraštvu

Pod pretvezo domoljubja in zaščito zlorabljene ideje o svobodnem govoru nam osebe s pozicij moči vsiljujejo umetne, lažne vrednote. Ker smo lahke tarče? Ker smo gnetljivi, vodljivi? Naivni in z lahkoto ustrahovani? Danes smo tu. In dokazujemo nasprotno. Mladi smo prihodnost te države. In radi bi, da ta država ostane prihodnost nas. Prihodnost, katere del bomo želeli biti. Prihodnost, na katero bomo ponosni.

Vsi, tako mladi kot stari, imamo dolžnost – zoperstaviti se primitivnosti in brezčutnosti. Sebičnosti in nizkotnosti. Sovraštvu in strahu. Nikakor se v zgodovino ne smemo zapisati kot generacija, ki je mirno dopuščala razčlovečevanje vseh oblik ter nemo opazovala razkroj humanega vrednostnega sistema. Evropo preplavlja pandemija. In mi smo edini protistrup. Bili smo mirni. Strpni in tolerantni do nestrpnih in intolerantnih pridigarjev, ki stojijo na napačni strani zgodovine. A danes tu, na trgu republike, nismo več mirni. Danes končno rečemo dovolj. Dovolj laži, dovolj politike sovraštva. Danes smo brez strahu.

Žan Florjanič

 

Kako človek napiše članek oziroma anatomija priložnostnega članka

Kot vsak dober članek mora biti sledeči ustrezno strukturiran. Danes bom ubrala princip uvoda, ki situacijo iz avtorjevega vsakdanjega življenja naveže na občo dilemo oziroma vprašanje. Torej ilustrativni primer uvoda:

Mnogo stvari v življenju (kot na primer ta članek) se začne predvsem naključno. Tako sem se nekega dne (beri: danes) znašla v stiski glede primerne tematike pisčlanka (beri: članka v pisanju). Zato sem si v lobanjo oprtala svoje raziskovalne možgane in se odpravila na popotovanje po širnem medmrežju. Tako torej poteka proces ustvarjanja priložnostnega članka. Internet. Word. Internet. Word. Internet. Internet. Internet. Tu nekje, natančneje ob iskanju primerne (beri: zanimive ali dih jemajoče ali oboje) teme, se zatakne. Na srečo internet avtorjem v zmedi (beri: avtorjem brez idej za rdečo nit) ponuja mnoge odrešilne članke; številne sezname tem za pisanje člankov, ki bodo res vredne branja. Nekatere izmed njih so sledeče: zdravje in fitnes, recepti za ljudi z otroki, navodila za komunikacijo z ženskami za moške in, seveda, obvezna navodila kako postati vinski poznavalec. Ob tako banalnem naboru svet-spreminjajočih tem človeku zastane dih, predvsem pa se pojavi vprašanje, o čem govori dober članek in kako se avtor dobrega članka loteva posredovanja informacij bralcu.

Faza ena (beri: uvod) zaključena. Jedro bo sestavljeno iz mnogih vprašanj, na katera bo odgovor podan površno ali pa bodo enostavno obvisela v zraku. Torej:

Zakaj so na seznamu prav ti članki in te tematike? Eksplicitne razlage ni, a nekaj jih povezuje – vsi so izredno pomembni, a izredno normalni. Kar me najbolj spomni na fenomen – delam, kar delajo vsi ostali, le na svoj način. Se pravi, napiši članek, v katerem ne boš nič povedal, a boš to povedal na svoj način. Zna biti, da je to predvsem simptom oportunističnih člankarjev (beri: mene), toda ali lahko to postane epidemija? Ne bo nekoč nastal vzorec popolnega članka o npr. premagovanju treme pred javnim nastopanjem? Skratka res obstaja toliko različnih pogledov na določene teme in ali so sploh potrebni? Kolikšno stopnjo personalizacije lahko članek doseže, preden postane popolni vzorec? Preden je v njem zbran skupek celotnega razmišljanja o premagovanju treme. Vprašanje je torej, ali obstaja optimalen poljudni članek. Lahko dosežemo vrhunec?

Za odgovor na to vprašanje pa se moramo zopet posvetovati z vsemogočnim medmrežjem. Da odgovorimo na vprašanje o optimalnem članku, se moramo najprej lotiti drugega perečega vprašanja, ki tare današnjega povprečnega člankopisca in no, ne bodimo redukcionisti, vsakega modernega novinarsko zavednega zahodnega človeka. Vprašajmo se torej, kaj točno je dober članek? In glej ga zlomka, dober članek je članek, ki na oblizano temo prida nekaj svojega, nek drugačen pogled, sodeč po eni od (številnih) strani, ki opisujejo idealen članek. Sicer pa so skupne lastnosti »branja-vrednih« člankov tudi naslednje: originalnost, udaren naslov, natančnost, misli spodbujajoč ton ter kratkost in jedrnatost. Potem seveda ne moremo ignorirati vprašanja, ki se nam ob iskanju popolnega članka še poraja – zakaj sploh pišemo članke? Se poskušamo izpopolniti s popolnimi članki, pokazati svojo razgledanost ali pa jih enostavno pišemo, ker v nas raste majhen plamen misli, na katerega bi radi zlili bencin javne promocije v obliki članka? Res, bralci, vprašanje naj tarna in tarna v naših glavah, pa vseeno ne bomo dobili dokončnega odgovora na to, kaj člankopisce žene k pisanju. Vemo le, da človek članke piše.

Faza dve zaključena. Število vprašanj na katera je bil odgovor podan – nič. Cilj dosežen. V zaključku mora torej naposled priti do pravih zaključkov – takšnih, ki bodo imeli neposreden vpliv na bralčevo življenje, s tem pa bodo članku prinesli potrebno relevantnost za kvaliteto članka:

Kaj smo se torej do sedaj v tem štiristo-enainšestdeset-besednem enosmernem diskurzu naučili? Člankopiscu naj ne bo najvišji cilj najti temo, o kateri nihče ničesar ne ve – popolnoma nasprotno (!), naj se zaveda, da smo ljudje le ljudje in zato sprijeta masa istih lastnosti, želja in interesov. Torej pisec, članek o fitnesu je v redu, dokler ti o njem uspe pisati z vidika svoje edinstvene človeške izkušnje prešvicane majice, ki je le tebi lastna. Hrana za otroke? Gre – vsak otrok je poseben. Poljudni članek je tvoj prijatelj, ne tvoja preizkušnja. Pa ti, bralec slehernik? Kaj tebi člankološka (beri: poetološka, samo za članke) tematika v tem članku prinese? No, zdaj po globinski raziskavi družbenega pojava, poimenovanega dobri poljudni članek, lahko z vso samozavestjo in ustreznim besediščem kritiziraš naslednji poljudni članek, ki ga preletiš. Kdo bi si mislil, da je tako enostavno! Res, če smo se danes česa naučili, smo se tega, kako zelo pomembna je člankološka tematika za naše vsakdanje življenje.

Faza tri zaključena. Za ocenitev uspešnosti dela torej ocenimo članek po kriterijih podanih v besedilu, ki so sledeči: originalnost, udaren naslov, natančnost, prisotnost misli spodbujajočega tona ter kratkost in jedrnatost. Originalnost: prisotna, udaren naslov: prisoten, natančnost: pomanjkljiva, a zanemarljiva, saj gre za poljudni članek, ki izvira iz osebne izkušnje, misli spodbujajoč ton: retorična vprašanja prisotna, kratkost: da, jedrnatost: mnogo vprašanj v sklopu majhnega števila besed – da. Torej, doseženih je bilo pet kriterijev od šestih. Z zanosom in ponosom lahko torej v skladu z danimi kriteriji dobrega članka rečemo, da je bila vrednost avtorjevega življenja skozi ta članek povišana zaradi njegove kvalitete, bralčevo življenje pa obogateno zaradi misli spodbujajočega tona, ki jih bo vodil v nove miselne ekskurzije.

ZA kamerami soočanja

V četrtek, 10.12., sem se po Protestu ZA drugačno Evropo in mir udeležila tudi soočenja na RTV-ju glede družinskega ZAkonika. Tja sem prišla ob pol osmih, kjer smo čakali, da nam dajo nadaljnja navodila. Po tistem so nas odpeljali do »tribun«, kjer smo čakali, da se kamere prižgejo.

Medtem, ko smo mi že sedeli in klepetali, se malce tudi smejali, so na nasprotno stran že prihajali tisti, ki so bili proti. Videla sem par znanih obrazov, ki me niso ravno presenetili. Ko je v sobo vstopil slavni Primc, so mu, glej ga zlomka, vsi že od daleč mahali in ga slavili, češ ‘lej ga kok je fajn, ZA naše otroke ga skrbi’. Največje presenečenje pa je seveda bil Andrej Šiško, slavni domoljub z debelo kartoteko. ZA nas se niso zmenili kaj preveč, šele ko so se kamere prižgale so opazili, da smo tam.

Nato pa se je vse ZAčelo, debata je tekla, vsi smo slišali, kakšne argumente so imeli, a ne gre zato. Tega članka sem se lotila ZAto, ker je med debato prišlo do velikih razlik. Na RTV-ju so še posebej poudarjali, da je sovražni govor prepovedan in da bo tistemu, ki pravilo krši, odvzeta pravica do govorjenja. Na nasprotni strani se tega niso držali, in so vse homoseksualce obsojali z pedofili, zoofili, incesti (družinska seksualna razmerja; npr. oče in hči, kot je to navedla ga. Češplja), a jim pravica do govorjenja ni bila odvzeta.

Druga velika napaka RTV-ja je bila enakovredna časovna razporeditev debatiranja, ki so nam jo obljubili, a je nismo dobili. Stran ‘proti’ je na koncu imela 46 minut, medtem pa je imela stran ZA 41 minut. Seveda je to šlo v korist strani ZA, glede na to, kakšne argumente je imela stran proti.

Na domačih ekranih niste ZAsledili ali mogli slišati vseh komentarjev, med temi tudi komentarje gospodične s strani proti, ki je neki govornici na strani ZA rekla »prasica«. Eden najbolj groznih komentarjev, ki sem ga slišala tisti večer, je bil »Kdo je oče?«, ko nam je mlada mamica, ki ima hkrati tudi partnerico povedala, da je rodila sina. To sta bila samo dva primera hudih žalitev, ki sem jih slišala tisti večer.

Seveda se lahko smejite in se norčujete iz teh ljudi, ampak resnica je ta, da ti ljudje odločajo o usodi ljudi, ZA katere sklepajo, da niso naravni, ter da je teorija spola zgrešena, medtem ko ministrante oblačijo v krilca in dekletom govorijo, da so manjvredne od fantov, saj nimajo lulčka. To je tradicionalna družba, ZA katero se vsi borimo, ZA katero se bodo morale deklice igrati z barbikami in biti nežne kot svila, fantje pa se igrati s puškami in nikoli pokaZAti niti enega čustva. Hvala Rokometnemu Klubu Celje in hvala »demokraciji« ZA prečudovito otroštvo vseh nas in naših nadaljnjih rodov.

»Laž ima kratke noge,« pravi slovenski pregovor. Če naj bi to držalo, zakaj torej govorjene »resnice« politikov niso odkrite tako hitro, oziroma če so, zakaj jim državljani venomer odpuščajo?

Lažnivci nam niso preveč ljubi, saj ne posedujejo ničesar oprijemljivega, in ker vemo, da jih nikoli ne gre jemati resno, se jim izogibamo. Dokaj hitro in uspešno z razumskim pristopom ugotovimo, kdo je zgolj poln neverodostojnih in izmišljenih informacij ter kdo je avtentičen sogovornik.

Od malih nog nas učijo delati in ravnati dobro in pravično ter če nam je na nek način to vcepljeno v zavest, kako da smo potem vodljive ovčice sistematičnega laganja politikov, kar pa nekako je del resnice političnega početja.? Da se trudijo stvari prikazati v lepši luči, kot v resnici so, ni nič novega. Vzemimo primer Potemkinove vasi, idioma, osnovanega na zgodovinskem mitu o ruskem guvernerju in feldmaršalu Potemkinu, ki je na novo osvojenih, opustošenih ozemljih ob bregovih reke Dneper postavil kulise vasi, da bi očaral Katarino Veliko.

Skozi zgodovino se je ničkolikokrat pokazalo, da politika vzpostavlja vzporedno resničnost, da bi prebivalce prepričala o svojem razumevanju naroda. Laže je zaupati oblasti, ki razume narod v stiski in težavah, kot oblasti, ki se na to zaradi kakršnegakoli razloga požvižga. Ko si potencialna bodoča oblast pridobi zadostno mero narodovega zaupanja, se pridevnik bodoča spremeni v zdajšnja in možnost vzpostavljanja zakonov sebi v prid realizira. Če drži dejstvo, na podlagi izkušenj s politiko, da ta laže »podložnikom«, laž pa ima strukturo fikcije, je zavedanje lastne umeščenosti v skupnost zgolj zabloda, ki jo lahko nekdo više situirani izkoristi. Sčasoma lahko torej laž vsepovsod izriva in na koncu nadomesti resnico. Potemtakem bi lahko rekli, da rek Goebbelsa, Hitlerjevega ministra za propagando in predsednika rajhovske kulturne zbornice, ki je nadziral ves tisk, radio, film in gledališče, človeka, ki je vedel, kako voditi propagando in ustrezno prirejati resnico za blagor politične elite: »Stokrat ponovljena laž postane resnica,« drži.

Še danes etičnega kodeksa v politiki ni. Ali lahko potemtakem sklepamo, da je tam laž popolnoma legitimna? Če je najvišji veji naroda dovoljeno lagati, si lahko to privoščijo tudi navadni državljani, ki dobivajo tak zgled od zgoraj?

Platon je pravil, da so laži v korist podložnikom kot zdravilo, s tem želeč povedati da jih s prikrivanjem resnice oblast skuša le voditi v njihovo dobro, vendar iz prakse vemo, da je lahko vsako zdravilo v preveliki meri škodljivo in se lahko izkaže tudi kot nekaj, kar zastruplja in uničuje harmonijo telesa in duha, ter kot strup, ki ubija blagostanje naroda oziroma države.