ZA kamerami soočanja

V četrtek, 10.12., sem se po Protestu ZA drugačno Evropo in mir udeležila tudi soočenja na RTV-ju glede družinskega ZAkonika. Tja sem prišla ob pol osmih, kjer smo čakali, da nam dajo nadaljnja navodila. Po tistem so nas odpeljali do »tribun«, kjer smo čakali, da se kamere prižgejo.

Medtem, ko smo mi že sedeli in klepetali, se malce tudi smejali, so na nasprotno stran že prihajali tisti, ki so bili proti. Videla sem par znanih obrazov, ki me niso ravno presenetili. Ko je v sobo vstopil slavni Primc, so mu, glej ga zlomka, vsi že od daleč mahali in ga slavili, češ ‘lej ga kok je fajn, ZA naše otroke ga skrbi’. Največje presenečenje pa je seveda bil Andrej Šiško, slavni domoljub z debelo kartoteko. ZA nas se niso zmenili kaj preveč, šele ko so se kamere prižgale so opazili, da smo tam.

Nato pa se je vse ZAčelo, debata je tekla, vsi smo slišali, kakšne argumente so imeli, a ne gre zato. Tega članka sem se lotila ZAto, ker je med debato prišlo do velikih razlik. Na RTV-ju so še posebej poudarjali, da je sovražni govor prepovedan in da bo tistemu, ki pravilo krši, odvzeta pravica do govorjenja. Na nasprotni strani se tega niso držali, in so vse homoseksualce obsojali z pedofili, zoofili, incesti (družinska seksualna razmerja; npr. oče in hči, kot je to navedla ga. Češplja), a jim pravica do govorjenja ni bila odvzeta.

Druga velika napaka RTV-ja je bila enakovredna časovna razporeditev debatiranja, ki so nam jo obljubili, a je nismo dobili. Stran ‘proti’ je na koncu imela 46 minut, medtem pa je imela stran ZA 41 minut. Seveda je to šlo v korist strani ZA, glede na to, kakšne argumente je imela stran proti.

Na domačih ekranih niste ZAsledili ali mogli slišati vseh komentarjev, med temi tudi komentarje gospodične s strani proti, ki je neki govornici na strani ZA rekla »prasica«. Eden najbolj groznih komentarjev, ki sem ga slišala tisti večer, je bil »Kdo je oče?«, ko nam je mlada mamica, ki ima hkrati tudi partnerico povedala, da je rodila sina. To sta bila samo dva primera hudih žalitev, ki sem jih slišala tisti večer.

Seveda se lahko smejite in se norčujete iz teh ljudi, ampak resnica je ta, da ti ljudje odločajo o usodi ljudi, ZA katere sklepajo, da niso naravni, ter da je teorija spola zgrešena, medtem ko ministrante oblačijo v krilca in dekletom govorijo, da so manjvredne od fantov, saj nimajo lulčka. To je tradicionalna družba, ZA katero se vsi borimo, ZA katero se bodo morale deklice igrati z barbikami in biti nežne kot svila, fantje pa se igrati s puškami in nikoli pokaZAti niti enega čustva. Hvala Rokometnemu Klubu Celje in hvala »demokraciji« ZA prečudovito otroštvo vseh nas in naših nadaljnjih rodov.

Zase vse, zate nič!

V Sloveniji trenutno obstajajo dve skupini ljudi, skupina za in skupina proti beguncem. Hodim po Poljanski cesti in mimo Gimnazije Poljane ter zagledam, da je bil grafit »refugees are welcome here« spremenjen v »refugees welcome to hell«. Grafit me je presenetil, saj nisem mogla verjeti, da je toliko ksenofobije, sovraštva in hinavščine v že tako mladih ljudeh in da nas je družba takoj pahnila v sistem »zase vse, zate nič«. Na uboge državljane Slovenije se spomnijo le takrat, ko k nam pridejo pomočiskati »Neslovenci«, češ da še z svoje nimamo, kaj šele za druge, potem pa ti te isti ljudje zaračunajo 4 evre za kilo kruha. Žice, meje in ostalo nas ne bi smelo omejevati pred humanitarnostjo, kaj šele pred humanostjo. Zavedati se moramo, da mi smo državljani Sveta, ki vsak po svoje pripomoremo k boljšemu jutri, ne le za ljudi temveč za vsa živa bitja. Nekateri še vedno silijo v drugo skrajnost in skušajo med ljudmi narediti paniko, da smo Slovenci kot narod ogroženi. Ne zavedajo se, da so te ideologije ubile milijone ljudi, med njimi tudi prijatelje, znance, družine vaših prednikov, ki SO BILI SLOVENCI. Medtem ko nekateri hodijo naokoli v kravatah, pobirajo denar in se delajo kvazi humanitarce, po drugi strani pa nagovarjajo mladoletnike z enakimi frizurami, da maltretirajo ljudi drugačnega mnenja/kože/spola/državljanstva ter vpijejo »Slovenija zavaruj meje«, smo mi ubrali drugo pot.

Odgovor Ni je skupina samoiniciativnih dijakov, naših mentorjev in dobrosrčnih ljudi, ki z nami sodelujejo. Zbrali smo se, da bi organizirali zbiranje pomoči in osveščali ljudi o problemu begunstva in strpnosti. Dijaki prihajamo iz Gimnazije Vič, Gimnazije Jožeta Plečnika, Gimnazije Bežigrad Gimnazija Šentvid, Gimnazije Poljane in Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana.

Odločili smo se, da ne bomo več čakali na vlado, ki bo begunce po vsej možnosti zatrla ampak smo se odločili, da bomo po svojih močeh sami pripomogli k izboljšanju današnje družbe. Skupinica se je oblikovala sredi avgusta, ko smo v novicah že zasledili, da se begunci približujejo našim sosedom. Takoj smo se zbrali na sestanku in se odločili, da moramo čim prej pomagati. Tako se je oblikovala spletna stran Odgovor Ni, kjer vsakodnevno objavljamo članke o beguncih. Predvsem smo želeli vključiti našo generacijo, zato smo o naši organizaciji obvestili tudi naše šole, ki so se zelo lepo odzvale. Z zbiranjem smo začeli že v začetku septembra. Po nekaterih šolah se je zbiranje že končalo, pomočsmo pa odnesli v prostore IDS-a, ki so z veseljem odpeljali pomoč večjim organizacijam.

Organizirali bomo tudi sklop dobrodelnih dogodkov v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana, ki bo 16.10. Začeli bomo ob 18.00 ter končali ob 23.00. Imeli bomo več dogodkov: okroglo mizo na temo begunstva, ŠILO (šolska improvizacijska liga), poezijo in koncert. Na dogodku bomo zbirali tudi pomoč(vodo, hrano, odeje in šotore). Karte bodo stale 3 evre in jih bomo prodajali tudi po šolah. Denar, ki ga bomo zbrali bomo namenili za nakup in prevoz pomoči na mejo. Sodelovali smo tudi z Protirasistično fronto brez meja, ki je 9.9. organizirala Protirasističen shod in 25.9. Festival brez meja. Obeh dogodkov smo se seveda udeležili, sodelovali smo tudi na festivalu.

Rada bi se zahvalila vsem, ki so in bodo na kakršen koli način sodelovali z nami, še posebej pa Dejanu Kobanu, ravnateljem/ravnateljicam in vsem profesorjem/profesoricam, saj ste nas spodbujali in nam glave držali nad vodo. Bodite še naprej solidarni in recite NE rasizmu in ksenofobiji!

#refugeeswelcome

Kolaps Calypsa

Med s soncem obsijanim glavnim odmorom nekaj dni po tem, ko se je polegel medijski kaos po uspešenem potopu ene izmed prvih slovenskih raziskovalnih podmornic, sem se usedel z Uršo Primožič. Urša je dijakinja tretjega letnika Gimnazije Vič ter članica ekipe projekta Calypso. O viški podmornici, ki bo dosegla neverjetne globine je bilo povedanega že veliko, zelo veliko. Ravno to je Urša v najinem kramljanju izpostavila kot glavni problem enega največjih dijaških projektov.

P.S.: Ker sem po nekaj minutah obupal nad formo intervjuja, se pred vami predstavlja zgolj nek zapis, povzetek pogovora. 

Novi dijak in Obrazi prihodnosti

V četrtek, 30. 4. 2015, smo Društvo ljubljanskih gimnazijcev prispevali k prilogi slovenskih gimnazij v Dnevniku. Naši strani sta izgledali takole.

 

Prispevke ostalih gimnazij v Obrazih prihodnosti si lahko preberete tudi na uradni spletni strani Dnevnika: https://www.dnevnik.si/tag/Obrazi%20prihodnosti

Kino Bežigrad

Doma sem za Bežigradom, hodim na Bežigrajsko gimnazijo, in Kino Bežigrad s tistim retro izveskom na zatemnjenih vratih je bil za vse nas vedno skomina na čase, ko še ni bilo Koloseja in so v vsakem od štirih ljubljanskih kinov vrteli drug žanr in si, če si si hotel ogledati več filmov zapored, moral izvesti pravo akrobacijo skozi nočno Ljubljano. Potem ko se je leta 2003 zaprl Kino Bežigrad, je hitro propadel tudi bližnji McDonald’s v podhodu in življenje je nekako zamrlo. Zdaj je na tistih dramatično zatemnjenih steklenih vratih drug izvesek, je pa notri končno spet kino.