Gimnazija naj bi kot druga stopnja izobraževalnega sistema dijakom omogočila širši spekter znanja in jih s tem naučila razmišljati s svojo glavo in se opredeliti do problemov ter iskati rešitve zanje. Dodatna štiri leta, ki naj bi pripomogla k razvoju naših sposobnosti in privedla do spoznanja o tem, kaj nas zanima, se v resnici izkažejo za nekaj povsem drugega. Gimnazija postaja varuh pred zunanjim svetom in prihodnostjo, ki je vsak dan bliže. V kopicah podatkov in nepovezanosti predmetov naše znanje nekaj dni po preizkusu izzveni, naša motivacija pa lahko doseže zgolj svet ocen.
V sledečem opisu mladostnikovega razumevanja gimnazije odmišljam nasilje v šolah in različne oblike diskriminacije, ki pripomorejo k sovražni nastrojenosti proti gimnaziji in ki seveda niso zanemarljive ter so vsekakor tematika, o kateri je potrebno govoriti in zanjo iskati ustrezne rešitve. Posvetila sem se predvsem dijaškemu življenju za skrbno zaprtimi vrati gimnazije, ki mladim daje občutek svobode in brezskrbnosti preizkusom znanja navkljub, s katerimi se skozi štiri leta neprestano srečujejo.
Ko po osnovni šoli vkorakamo skozi vrata nove izobraževalne institucije in po nekaj tednih ob novih poznanstvih strah pred naslednjimi štirimi leti pojenja, dobi šola v naših očeh svoj pomen. Ni nujno, da predstavlja drugi dom (čeprav ima za mnoge pomembno vlogo ne le zaradi izobrazbe, temveč predvsem zaradi na novo skovanih prijateljstev), je pa tisti edini približek oziroma nam vsaj predstavlja odslikavo sveta, ki ga lahko pričakujemo v prihodnosti. Pa se kdaj vprašamo, zakaj sploh hodimo v šolo? Seveda se to vprašanje morda ne zdi na mestu, saj je odgovor preprost: Da se učimo. Pa danes znamo odgovoriti, zakaj se učimo? Izjeme bi verjetno odgovorile: “Da bomo čim več znali.” Priznajmo pa si, da bi večina kot največjo motivacijo za učenje navedla ocene, številke. Če imamo dobre ocene, ni razloga, da vanje ne bi verjeli, saj so danes poznane kot pokazateljice znanja. Nasprotno je slaba ocena, ki jo pridobimo, za nas zgolj slab dan ali zmedenost, s katero opravičimo v prejšnji povedi zapisano neznanje. Če se še malo podrobneje posvetimo motivaciji: ne znanja, visokih ocen si želimo. Toda kako bi lahko dijakom zamerili, če pa fakulteta kliče svoje bodoče člane tako glasno, kot so visoke njihove ocene. Zato seveda potrebujemo čim boljše. Pa lahko gimnaziji zaradi njene naslednice fakultete opravičimo to, da nas za učenje motivirajo zgolj dobre ocene? Kdo bo mlade učil ljubiti znanje ter stremel k temu, da bodo hlepeli po njem, če to ne bo izobraževalna institucija gimnazija? Kaj bi se zgodilo, če bi ukinili napovedano spraševanje, ki je danes prisotno že v številnih srednješolskih ustanovah? Verjetno bi vsi potožili o krutem šolskem sistemu, ki nas bo do konca gimnazije izčrpal, izžel iz nas še tisto malo energije, ki nam je ob vseh testih ostala. Lažemo si, neprestano opravičujemo stvari, ki so še nekaj let nazaj veljale za neopravičljive. Kdo smo mi, ki znamo in smo zmožni preizkusa le na točno določen datum? Dijaki, varno skriti v zavetju šole, ki od iz nas ne privablja trajnega in celostnega znanja, temveč se ustavi pri številčnem ocenjevanju, ki lahko dijakom mnogokrat poda lažen občutek manj- ali večvrednosti.
Obstaja precej učencev z odličnimi ocenami, ki jih označujemo s pridevniki, kot so “priden”, “vesten”, “vedoželjen”. Toliko potenciala, sposobnosti, pameti na enem mestu. Koliko med njimi pa je takih, ki vedo, kaj bodo v življenju počeli? Pa se vprašajmo drugače: Koliko je v gimnaziji ur, namenjenih pogovorom o prihodnosti? O, preveč! Vtihotapijo se v učilnico sredi pouka, včasih v isto več ur zaporedoma. “ Prihodnost je v tem in tem, v onem drugem pa ne. Zato študiraj to, in ne ono drugo.” To je večinoma vse, morda še kak: “Na vas sloni prihodnost sveta.” Je to pogovor ali gre za pridigo, ki smo jo iz dneva v dan primorani poslušati? Če pa se med profesorji slučajno pojavi kakšen, ki dijake izziva, ne trosi že tisočkrat slišanih povedi o prihodnosti, temveč jih postavlja v situacije, kjer morajo o določeni stvari razmisliti, jih nagovori, naj se angažirajo še za kaj izven pouka, saj zgolj testi in spraševanja niso dovolj, se v dijaške misli naselita strah in občutek nemoči. Navzven se kažeta z uporom ali posmehljivostjo. Primanjkuje zavedanja o tem, da podajanje tehtnih argumentov in tvorjenje strukturiranih misli ni tako preprosto. Seveda je razmišljanje o določeni temi težko tvoriti, če o tej temi nimamo znanja in izkušenj, zato se je določenih podatkov treba naučiti, da potem na podlagi le-teh oblikujemo strukturirano misel. Ni pa dovolj, da ostanemo zgolj pri poznavanju podatkov.
Problem se torej nahaja v lažnem občutku seznanjenosti z življenjem po srednji šoli. Kreativnosti, idejnosti in razmisleku se izogibamo in jih oddaljujemo od šole, ob srečanju s profesorjem, ki jih od nas zahteva, pa se razburimo in označimo nalogo za prezahtevno ali nesmiselno. Ključno pa je ravno to, da se zavedamo, da bomo po zaključeni gimnaziji na univerzi potrebovali vse troje, saj znanje ni zgolj kopičenje podatkov, temveč tudi zmožnost preučitve in utemeljitve svojega razmišljanja ter tvorjenje predlogov in rešitev, kako neko stvar izboljšati in se je lotiti. To bi nam gimnazija morala sporočati.
Lahko torej zgolj hodimo v šolo in se zgolj prepustimo toku dogodkov? Lahko, vendar se bomo prej ali slej morali soočiti s prihodnostjo, s tem, da bomo morali sami krojiti svojo življenjsko pot. To je na primer trenutek, ko se zavemo, da moramo izbrati študij, na katerega se bomo vpisali. Mnogo dijakov nima problemov z odločitvijo, ni pa malo takih, ki nimajo pojma, kaj bi v življenju želeli počeli. Nemalokrat se to zgodi tistim, ki so na vseh področjih pretežno enako uspešni. Torej so precej sposobni in bi lahko izbrali katerikoli študij. Vendar se ne morejo odločiti. Koliko je gimnazija torej naredila zanje? Očitno ne kaj dosti, saj po štirih letih “iskanja” še vedno niso našli predmeta, s katerim bi se radi ukvarjali. In to je velik problem. V vsem času, ki ga porabimo na eni strani za učenje mnogoterih predmetov in na drugi za zabavo, pozabimo na razvijanje zanimanja. Kaj naj torej gimnazija naredi, da ne bo zgolj varovala svojih otrok in zakrivala realnosti? Za začetek naj gradi na ustvarjalnosti, vzpodbujanju k angažiranosti. Ključno naj bo razvijanje izražanja dijakovega mnenja in utemeljevanja trditev, samostojnega dela. Dobrodošla bi bila tudi večja izbirnost pri predmetih; s tem je mišljeno več ur predmetov, ki dijaka zanimajo. Stremeti moramo k temu, da znanje lahko uporabimo, in ne, da se zgolj naučimo podatke in definicije iz učbenika. Naj se razmišljanje v esejih ne utemeljuje zgolj pri filozofiji. Kaj pa geografija, zgodovina in sociologija, kjer bi se moralo razvijati in raziskovati dijakov odnos do svetovnih problemov, človekovega ravnanja in mišljenja v preteklosti ter odnosa do današnje družbe. Če je res nam usojeno reševati te probleme, naj bomo vsaj vzpodbujeni k tvorjenju idej in možnih rešitev. Vedno ohlapnejše postaja tudi povezovanje med predmeti, kar se mi zdi najbolj opazno pri naravoslovnih predmetih, ki stojijo vsak zase, brez da bi se znanje povezalo v celoto. Tako bi lahko na primer razumeli, kako je neka spojina zgrajena, s katero kemijsko reakcijo nastane, kje v človeškem telesu jo lahko najdemo ter kakšno vlogo ima. Zgolj celostno znanje lahko ustvari mlade, ki se bodo sposobni soočiti z današnjim svetom in ga skozi njegovo zgodovino poskušali razumeti.
novidijak.wordpress.com 