Provansalsko začinjene počitnice

Po 13 urah potovanja z avtobusom in eni instant kavi pozneje, se zdi pripekajoče sonce nad Nico kot nalašč za neuradni začetek poletnih počitnic. Naslednjim štirim dnem ostane skupna prijetna vročina, nerazumljivi zven francoščine in vonj palačink, ki me spremlja na vsakem koraku. Ta majhen a dobro poznan del Francije v sebi nosi ogromno kulturne zgodovine; od starorimskega gledališča do srednjeveških mest, ki se zlivajo s sodobno arhitekturo. Vsaka ulica ponuja kuliso, ki jo poskušam ujeti v objektiv fotoaparata a pravi čar je v živahnolagodni energiji tamkajšnjih prebivalcev. Provanso doživim v vsem njenem čaru medtem ko se izgubim v njenih pastelnih ulicah ali pa zadremam ob zibanju ladje na morju. Tukaj najdem nekakšen drugi dom, ko sedim na strehi cerkve Štirih Marij na morju, naslednji dan pa odkrijem knjigarno z rabljenimi angleškimi knjigami in prijazno prodajalko ter si želim, da bi lahko ostala v tem limbu prihajajočega poletja, ujetega v šarmantna mesteca francoske južne obale.

Buda, Pešta, Donava – precej čudovite ste

Bil je aprilski četrtek pozno popoldne in zadnjica me je pekla, saj sem na njej sedela že več kot osem ur. Vlak je bil tako počasen. Samo od Ljubljane pa do meje z Madžarsko je vozil štiri ure in se ustavil v vsaki vasici, nato pa je sledila dolgočasna vožnja skozi depresivno ravno Panonsko nižino vse do Budimpešte. Prihod na impozantno železniško postajo je zaznamovala histerija potnikov, ki so si na glave pometali svoje in tuje kovčke in želeli čimprej zapustiti zatohel vlak. Ko smo končno med zadnjimi ven zlezli tudi mi, sta nas na peronu čakali dve dekleti z risalnim listom, ki je nosil naslov Dober dan! In se nam prijazno smehljali. Naši supervisorki.