Pred vami stoji zbirka prispevkov in umetniških del, ki so nastala v tem nenavadnem obdobju naših življenj. V trenutkih osamljenosti, nemoči in nekakšne prikrajšanosti mladostniških doživetij so mnogi svoje občutke usmerili v svojo umetnost. Ta zin je rezultat ustvarjanja in razmišljanja mladih, v času ujetosti med štirimi stenami.
Z ljubeznijo, vaš Novi dijak
Revija je dostopna tukaj.
trije Tinkarini teksti
Tinkara V. Kastelic
KONEC JE.
Pička vam materina beli privilegirani moški z basami in acidom ki ne verjamete v ljubezen tudi ne v trud niti v zaupanje kaj šele v treznost ali streznitev prizemljitev vsakodnevne obveznosti zdravo prehrano in zbujanje ob sprejemljivi uri pička vam materina mamini sinčki ki se niste nikoli naučili postaviti zase jebite se žal mi je za vaše neemancipirane ljubice punce žene matere vaših ubogih otrok jebem vam vaša draga darila in romantične večerje s pogovori o mundanih podrobnostih vašega dolgočasnega dne tekom katerega ste večkrat pokazali da vam je za vse in vsakogar vseeno jebem vam vaše pravice jebem zato ker vam je vseeno ali so jih deležni tudi drugi ali ne proklete svinje pijanske neumne neizobražene zaradi vas gre vse v kurac zaradi vas se ne premaknemo nikamor vaše žene jokajo zaradi vas svojim prijateljicam na kavi ko ste vi v službi ali pred televizorjem in njihove prijateljice kimajo ker poznajo vsak občutek vsako zavrnitev tudi one poznajo moške kot ste vi in ne to ni v redu to ni normalno čas je čas je čas je za nas za barve za zastave za ljubezen za ločitve za izseljevanje iz vaših stanovanj dovolj ste imeli dovolj dolgo ste nas imeli zdaj bomo mi imeli vas konec je nadvlade
belega lajajočega psa.
SELF-CARE
Vrata se za teboj zaprejo sama
Če hodiš dovolj hitro
Če z nikomer ne govoriš
In ne gledaš nazaj
Morje te vedno počaka ko greš
Ve da sanjaš o njem neprestano
In pozna tvoje opravičilo ki traja
Dokler se ne obrne leto
Hiša stoji prav tako gotovo
V senci tvojega vrtička
Ko greš po otroke v vrtec in v šolo
In vsaka ljubezen traja
Vsaka pot se podvoji če obrneš korak
Vselej se lahko umakneš v mah ali pa v goro.
MAREC
Tako dolgo sem te čakala
In tako dolgo te ni bilo
Od nikoder –
Skoraj sem že obrnila glavo
(Skoraj je bila tišina
Večja od vsote tvojega in mojega glasu)
Skoraj sem že pozabila
Tvoj obraz
Vonj ki kaplja name
S stropa moje sobe
Ko se najin čas izteče
V votlino mojega trebuha
Ki od prvega dotika tvoje dlani
Diši po mehkem in novem
Po čaju in po toplem mleku
Po mali špranji med zavesami
Enosobnega stanovanja
Tega ali nekega drugega
Glavnega mesta –
Če razmakneš prste ugotoviš
Da je časa še vedno dovolj
Da pripešačiva skupaj spet
Do vrat tega popoldneva
Se usedeva skupaj na stopnico
Hladno in mokro
Vsak svojo
In pustiva da tvoja dlan spet najde mojo
In moj trebuh spet dobi ime.
avtorica: TINKARA V. KASTELIC
NOE
Toplina tvojega stegna ni bila ravnodušna
Prav tako ne širjenje tvojih zenic
Ob usločenju mojega hrbta
Ali moj molk ko sem se ti približala
S previdnostjo levjega mladiča
Nagib tvojega vratu je pomenil
Sprejetje mojega telesa
Kot daru dobrodošlice
In koža se je zasvetlikala pod roko
Kot januarsko jutro
Ki naju je čakalo pod oknom
Ko sva se izvila iz objema
Iz tesnega stika teles
Kot bi se bala da bo barka odplula
Brez naju.
MIRAMAR
Nikoli si nisem mislila da boš prišel
še manj da ne bo prav nič bolelo
spustiti tuje roke
da dosežem tvojo
nikoli si nisem mislila
da se bo jutro začelo
s tvojim imenom
zašepetanim potiho na tvoje uho
vedela sem da te čakam
z vsako kapljo vsako drobno
žalostjo samoto strahom
vedela sem da mora biti nekje
tišina podobna moji
telo ki ga moja roka ne boli
kot morje kjer rana dlje kot peče
manj
skeli.
Tu je človek. Moški. No, mogoče ne še moški, kvečjemu fant. Ne vem, koliko je star, vendar je mlad. Najbrž še ne ve, kdo in kaj je. Pogosto se najbrž sprašuje o tem, ampak ne najde odgovora. Vsaj ne takega, ki bi mu bil všeč. S slušalkami v ušesih se oddaljuje od ostalih. Ostali ga ne zanimajo. Vendar on zanima mene. Njegova pojava je izrazito mrka. S sivimi in črnimi oblačili, gostimi črnimi lasmi in bledo kožo izgleda kot lik iz črnobelega filma. Le njegove nebeško modre oči se iskrijo. Kmalu še to barvo skrije za sončna očala. Sedimo v kavarni, a on sam za mizo na robu stola in v majhno črno beležko nekaj piše. Piše hitro in brez pomislekov. Njegov črn svinčnik drvi po rumenkastem papirju beležke. Vsakič, ko obrne stran, si vzame premor in povleče par dimov svoje zvite cigarete, ki jo potem vrne v pepelnik in naredi požirek svoje kave. In spet piše. Niti med premorom ni pogledal naokoli. Popolnoma je v svojem svetu, ki obsega le njega, beležko in tisti majhen del mize, na katerem sta skodelica kave in pepelnik, ki je poln ogorkov. Vse ostalo je tako popolnoma nepomembno, da zanj ne obstaja. Vsi ostali, ki sedimo v kavarni in se pogovarjamo in pijemo in kadimo in smo na telefonih, vsi mi ne obstajamo. Sčasoma je kavarna postala del moje rutine in on z njo. Vsak dan sem šel na kavo in vsak dan sem ga opazoval. Nisem izvedel nič novega o njem, le potrjeval že ugotovljeno. A kmalu se je moje vsakodnevno “druženje” z njim ustavilo, saj sem se preselil in nisem več zahajal v kavarno. Čez več mesecev, ko sem se vrnil v to kavarno, je bil on tam. Na istem mestu, v oblačilih istih barv, z enako a novo majhno črno beležko. Vse je bilo enako. Zaradi njegove osamljenosti se mi je smilil, a iz istega razloga sem ga občudoval. Kljub maski nekega žalostnega umetnika, se mi je zdel srečen. Zdelo se mi je, da je zanj to, kar ima, dovolj. Da je njegov majhen mehurček, v katerega se je zaprl, zanj najsrečnejši prostor na svetu. Najbrž mu je bilo v veselje, da je praktično postal del okrasja kavarne in da se nihče ni zmenil zanj. Naslednji dan sem se vrnil v kavarno, a njega ni bilo. Na njegovem mestu, kjer je bil stol že oguljen od njegovega stalnega sedenja na istem robu stola, sta kramljali dve starejši gospe, vsaka z majhnim psom v naročju. Njegova odsotnost me je popolnoma vrgla iz ravnotežja. Kave nisem spil do konca in zapustil kavarno. Na poti domov nisem mogel delati ničesar drugega, kot da sem premleval vse možne razlage za izginotje tega, kot sem ugotovil, zelo pomembnega dela mojega življenja. To, da bom šel v kavarno in bo tam on, je bila neka stalnica. Vedno sem lahko računal, da bo tam v svojem kotu, zatopljen v majhno črno beležko. Sedaj to ni več veljalo. Ni ga bilo. Počutil sem se, kot da me je nekdo prevaral. Pretiraval bi, če bi rekel, da se mi je porušilo življenje, a vseeno sem občutil praznino vsakič, ko sem šel v to kavarno. Njegova odsotnost je bila kot nekakšna črna luknja. Prazen prostor, ki je srkal vase vse okoli sebe in ni dopuščal, da bi razmišljal o čemerkoli drugem. Zaprem se vase, začnem kaditi in poskušam pisati v majhno črno beležko. Poskušam zapolniti praznino, ki je ostala za njim. Vsak dan hodim v kavarno na rob stola v kotu. Pijem kavo, kadim in pišem. Vendar ni isto. Ne morem ga nadomestiti, zato obupam. Čez nekaj časa, ko sem se zresnil in poskusil pozabit na tega neznanca, ki sem ga tako dobro poznal, me je nanj ponovno opomnila moja majhna črna beležka, ki sem jo našel v predalu. Začel sem jo prebirati in našel tole. /ne vem kaj naj pišem ne vem kaj naj pišem ne vem kaj naj pišem ne vem kaj naj pišem ne vem kaj naj pišem ne vem kaj naj pišem ne vem kaj naj pišem ne vem kaj naj pišem ne vem kaj naj pišem ne vem kaj naj storim ????/
Aleš Belšak
Z vsakim korakom vstopim v nov trenutek.
Včasih z lahkoto, včasih v ritmu, včasih komaj.
S pogledom nazaj razkrijem milijone rož,
ki rastejo v mojih stopinjah.
Najlepša je tista sončnica, ki se ponosno
obrača za mano. Nje ni sram.
Spet sem za vse sama. Kdo bo skrbel za ta vrt, če ne jaz?
Veliko dela je z njim in jaz moram hoditi. Naprej.
Čutim, ko gledam preko rame. Skoraj vse. In vse obenem.
Oblije me občutek,
podoben tistemu, ko v lijak zliješ vodenke vseh barv hkrati.
Za trenutek je krasno, takoj za njim pa vse le
ena umazana nejasna gmota.
Komaj že ločim stopinje v zaraščenem vrtu
in težko stopam, ko pred mano ni sledu o kom pred mano.
– Kristina Krajnc
novidijak.wordpress.com 