Starci

Gledališče Glej s programom Glej, rezident pod vodstvom Barbare Poček daje prostor na gledališkem odru mladim umetnikom, kakršna sta tudi avtorja predstave Starci. Tin Grabnar in Hana Vodeb sta izkoristila rezidenčno leto v Gleju za pripravo predstave o starejših, ki je bila premierno uprizorjena v petek, 8. junija. Pred polno dvorano je nastopalo sedem naslovnih starcev, od tega pet stark, a to je le nekaj ‘starcev’, ki so sodelovali pri projektu Starci (http://starci.si/). Avtorja v predstavi združita dve umetnosti, gledališko in filmsko, saj nastopajoči obujajo spomine ob posnetkih krajev, kjer se je to, o čemer pripovedujejo, dejansko zgodilo. Poleg samega dogodka lepo opisujejo tudi spremembe teh krajev. Nekatere zgodbe iz mladosti starcev, ki so jih povedali, so lepe, pravljične, spet druge grde in travmatične, a vse so ostale v spominu. Med pripovedmi so govorili o spominu samem, kako nekatere že zapušča, česa se spominjajo, od vonjav do zvokov. Poseben čar daje predstavi spontanost, kajti za potek predstave je sedem nepoklicnih igralcev izvedelo šele ob njenem začetku. Nostalgijo po dobrih starih časih, ki so meni neznani, a sem do njih vseeno nostalgičen, vzbujajo te pripovedi. V njih se zdi življenje preprostejše od današnjega, toda mogoče je tako le zato, ker o njem poslušamo iz spominov, vsak spomin pa je malo selektiven, še posebej ko smo starejši in se, kot je povedano tudi v predstavi, grdih dogodkov sploh ne spominjamo. Razmišljam, ali se veselim starosti. Po ogledu predstave se starost ne zdi tako slaba, saj se bom mogoče spomnil samo lepih reči iz preteklosti. Seveda s staranjem pride tudi mnogo tegob, a kot delujejo nastopajoči, je pravilen odziv na take tegobe nasmeh, optimizem ter vztrajanje. Starci so nekakšna oda spominom na mladost in veseli starosti. Napake, ki bi se v bolj klasični predstavi zdele negativne, v Starcih delujejo kot nekaj zelo naravnega in sprejemljivega, kajti pospremljene so z iskrivimi nasmeški nastopajočih, ki kljub svojim letom izžarevajo mladostniško energijo. Prijetnost predstave je začutiti že ob vstopu v dvorano, saj zadiši po domačih piškotih in čaju, ki ga ponujajo starci in starke iz predstave. Pod črto so Starci prijetna predstava, polna nostalgije, ki gledalca pripravi do smeha, predvsem pa do sproščenega razmišljanja o svojih spominih na otroštvo, tudi če v primeru Novih dijakov to sploh ni tako oddaljeno. Avtorja sta na odru skupaj z igralci in filmskimi posnetki pričarala lepoto starosti. Ponovitev predstave bo 22. junija, pravo premiero pa bo, najbrž z večjo zasedbo, dočakala novembra.

http://www.glej.si/starci

Šest oseb išče Williama

Delno improvizirana igra, osnovana na štirih dramskih delih znamenitega Williama Shakespeara, je avtorski projekt Amaterskega mladinskega odra SNG Nova Gorica. Verjetno največja kvaliteta te predstave je prost in nepričakovan razvoj zgodb, saj poseduje tako imenovano odprto formo – glavni koncepti, nekaj dialogov in didaskalij je predhodno zastavljenih ter razpisanih, a dobršen del ostaja stvar improvizacije, povsem odvisne od navdiha šestih igralcev.

Delo je očitno idejno osnovano na absurdni drami Luigija Pirandella, v katerem se prepletata dve zgodbi kakor dva nivoja realnosti, hkrati pa avtor kot eden izmed prvih uporabi koncept režiserja na odru in posledično predstave v predstavi, katerega so posvojili tudi mladi amaterski igralci iz Nove Gorice. Dijaki tretjega in četrtega letnika predstavo ustvarjajo v dveh paralelnih svetovih – stvarnostjo, kjer so igralci prav zares igralci ter svobodno komunicirajo z občinstvom, ter Shakespearovim univerzumom, v katerem se nastopajoči prelevijo v like znanih dram kot so Sen kresne noči, Hamlet, Othello ter na koncu tudi Macbeth. Po besedah mentoric Tereze Gregorič in Urše Adamič so srednješolci najprej docela proučili Shakespearova pisanja od dramskih del do sonetov ter nato sami z uporabo raznih gledaliških metod skovali Šest oseb išče Williama, ki naj bi odražala njihova razmišljanja, poglede, ter odnose do literarnih oseb, katerih čevlje so se trudili zapolniti oziroma konkretno preoblikovati. Kar pa se tiče čevljev občinstva, bi jih umetniki načeloma z lahkoto sezuli, a pod pogojem, da bi nekaj nadvse nepotrebnih opazk uspeli zadržati zase.

Na trenutke preveč sproščeno vzdušje je namreč zagotovo prineslo mnogo mešanih občutij. Sicer duhovit in večinoma prisrčen postdramski pristop do nastopanja, ki so ga zavzeli igralci, v nekaterih dejanjih ponesrečeno meji na povsem nepotrebno vzvišenost – meja med zbadljivostjo in posmehom, ki sta produkt neprofesionalnega odnosa gledališčnikov do občinstva, je namreč zares tanka, prav gotovo pa so jo igralci prestopili na koncu večera, ko so vztrajno publiko označili za neumno, s tem prekršili enega redkih gledaliških konsenzov ter rahlo očrnili vtis o sicer dobro premišljeni burleskni produkciji.

Glasbeni vložki, ki so jih ustvarjali igralci, so zanimivo dopolnjevali nastop ter dodali k dinamičnosti predstave. Odlično izkoriščen je bil tudi element svetlobe, saj so nastopajoči sami z lučmi manipulirali skladno s potekom zgodbe – različni vzorci osvetljave so namreč zaznamovali različne ravni dogajanja.

Igra večine nastopajočih je bila seveda nadpovprečna – dramske osebe, katere so igralci prevzeli in celo znova zgradili, so občinstvo nasmejale do solz in hkrati podale nekaj dojemanj in idej o svetu, v katerem živimo, zato delo zagotovo ni ostalo le na površni stopnji brezdušne komedije. Improvizacija niti v najbolj kaotičnih in zmedenih prizorih ni bila nič manj kot odlična in celo redkobesedni želvak Gašper je svojo vlogo odigral brez napake.

Človeški glas

Gledališka šola Prve gimnazija Maribor se lahko poleg zloglasne Antigone pohvali tudi z več kot odličnim podmladkom, katerega sestavlja pet igralk iz drugega letnika z mentorico Tatjano Peršuh na čelu. Premišljena priredba Cocteaujeve monodrame Človeški glas na minimalistično simbolstični sceni, prelepljeni s telefonskimi žicami, ugleda nov, skoraj živahen, a še vedno otožno psihotičen odtenek teme. Mlado dekle, v priredbi Mariborčanov precej drzno odigrano s strani petih dijakinj, se tekom telefonskega pogovora s svojim bivšim ljubimcem sooča z zavrnitvijo ter novo zaroko njenega »dragega«, ki, tako kot na bolj metaforični ter v scenariju tehtno preigrani ravni telefonski pogovor sam, naznanja konec konca starega, varnega, sanj vrednega življenja. Ženska se torej ne sooča le z bivšim ljubim, temveč v večji meri sama s sabo. Z navali burnih čustev, ki nihajo od evforije do psihoze, in hitrimi, ostrimi ter dobro umeščenimi preskoki med njimi so prikazani raznorazni senčni kotički depresije, opisane v dramskem besedilu.

Priredba scenarija, prikrojenega novemu konceptu z na več igralk razbitim likom, se izkaže za dobro premišljeno – po le nekaj začetnih minutah zmedenosti občinstva se tokovi replik sijajno zlijejo v raztresen monolog histerične ženske v intimnem čustvenem viharju. Dvomi, ki jih poznavalec originalnega besedila gotovo prinese v dvorano ob prebiranju gledališkega lista, na katerem je zapisano pet imen, se do konca predstave razblinijo, saj se trenutki interakcije med igralkami izkažejo za ključne pri uprizarjanju na novo vzpostavljenega akcijskega vrha, ki nastop gotovo obogati.

V kombinaciji s temačnostjo scene ter glasbenimi oziroma zvočnimi vložki igra Kaje Bastič, Gine Marie Krempl, Anastazije Leščak, Eve Karolina Soršak ter Lučke Stopinšek pričara na trenutke neprijetno voajersko vzdušje.

Zagrenjeno igriva preobleka Človeškega glasu je seveda ustvarjena na odlično zasnovanem platnu režiserke, a se za ključni element izkažejo ravno igralke. Kljub nekaj manjšim spodrsljajem jim uspe učinkovito in za šestnajst- oziroma sedemnajstletnice precej prepričljivo prikazati spekter občutij zlomljene odrasle ženske. Igra petih dijakinj je za amatersko gledališče gotovo nadpovprečna, predvsem zaradi njihove skoraj popolne sinhronosti na odru. Dekleta se ne dopolnjujejo temveč raje skupaj zlivajo v celoto kompleksnega glavnega lika te drame, ki je skozi novo perspektivo, tako ustvarjeno kot utelešeno v nadobudnih igralkah, precej drugačen od originalnega. Omenjeno zahteva ustvarjalnost tako režiserke Lučke Stopinšek kot ostalih nastopajočih, saj je za kakovostno produkcijo, kakršne smo bili priča gledalci v Gleju, potrebno doseči dvoje: individualnost posamezne igralke, ki doda pomen ter vrednost novemu konceptu ter gledalski izkušnji, in vzpostavitev skupnega jezika med igralkami, katerega lahko na širši ravni dojemamo tudi v družbenem kontekstu, podprtem z motivom telefonskih žic – poslušanjem in posledičnim razumevanjem sočloveka. Kot povedano v predstavi, je grozno, ko slišiš druge, a ostaneš neslišan, nem – počutiš se mrtvega. Več kot očitno je, da na odru takšne krize jezika med igralkami ni, saj delujejo kot homogena in dobro uigrana skupina.

Silvana

Tretji festival Kinotrip, ki ga ustvarja Kinodvor, se je zaključil s projekcijo dokumentarnega filma Silvana. Film opisuje umetniško pot švedske reperke od trenutka, ko je bila razglašena za najbolj vročo umetnico v zadnjih šestih mesecih na Švedskem (2014), pa do sedanjega delovanja (2016). Silvana Imam je znana po družbenokritičnih in politično angažiranih besedilih, skozi katera opisuje doživljanje svojega položaja kot ženska, imigrantka iz Litve, hčerka Sirijca in lezbijka. Dokumentarni film ne predstavlja le njene zgodbe o boju proti diskriminaciji, ampak tudi razvoj njenega romantičnega odnosa s pop glasbenico Beatrice Eli ter pritisk, s katerim se sooča kot ikona LGBT+ gibanja na Švedskem.

V začetnih prizorih filma Silvana nastopi kot neustrašna, energična, agresivna aktivistka, ki se brezkompromisno upira sistemu, znotraj katerega živi. Sprva sicer pred manjšo publiko, vendar pred njo ni nič manj udarna kot kasneje pred večjo. Silvanina samozavestna podoba pa se razblini, ko jo gledalec vidi v položaju oboževalke švedske pevke Beatrice Eli. Njeno ostro odrsko osebnost sedaj zamenja nerodna, sramežjiva punca, ki se želi zbližati s svojo vzornico in simpatijo. Kmalu glasbenici pričneta z iskrenim, ljubečim in ikoničnim razmerjem, s katerim je njun glas še močnejši. Njun odnos je v dokumentarnem filmu predstavljen tudi z intimnimi domačimi posnetki, posnetki skupnih koncertov ter izsekov intervjujev, ki pričajo o njuni tesni povezanosti in navezanosti v zasebnem in poklicnem življenju.

Intimo v filmu pa ustvarjajo tudi pristni posnetki iz Silvaninega otroštva. Pri sedmih letih je imela na kratko pristrižene lase, všeč so ji bila dekleta in poimenovala se je Erik. Posnetki prikazujejo njen enostaven otroški pogled na svet in ideje, za katere se Silvana bori kot odrasla ustvarjalka, v svojem bistvu ostanejo enake tem otroškim. Silvana v filmu pove, da kot otrok ni imela veliko prijateljev, zato se je oklepala sestrinega nasveta: ˝ne pokaži šibkosti˝. Silvanina javna, odrska persona tako, čeprav govori o osebnih izkušnjah, ne predstavlja šibkosti, predstavlja moč, pogum in voljo do sprememb. Silvanina pot je izredno strma in ustvarjalka se hitro povzpenja, do sredine leta 2015 se njena prepoznavnost že močno okrepi in pritiski nanjo kot kulturno ikono in borko za pravice homoseksualcev ter žensk postanejo nevzdržni. Na točki zloma se Silvana umakne javnosti in pokaže svojo občutljivejšo plat človeka, ki na ramenih ne more nositi bremen celotnega sveta.

Prisotnost žensk v reperskem svetu mnogim a priorno pomeni, da je ustvarjalka feministka, vendar temu ni vedno tako. Morda se teme, o katerih repajo te ustvarjalke zdijo strogo feministične ali pa skrajno aktivistične, vendar se moramo zavedati, da je rap zvrst, v katerem ustvarjalec podaja svoje mnenju o svetu okoli njega. V primeru ženskih reperk se zdi, da so te tematike lahko le feministične, vendar zares ne slonijo na teoretičnem feminističnem premisleku temveč na vsakodnevni izkušnji ženske znotraj patriarhalnega sistema. Silvana se morda zdi bolj progresivna zaradi svoje izkušnje z imigrantsvom, multinacionalno osebnostjo in seksualno usmerjenostjo, vendar to še ne pomeni, da je tudi teoretično podkovana feministka, ki bi to znanje prenašala širši publiki. Ta oblika boja se nekaterim morda zdi zelo primarna, saj temelji na osebnih izkušnjah in ne sistematičnih podatkih, vendar je mnogim bližja zaradi svoje usmerjenosti na trenutno življenje posameznic. Njeno prisotnost v švedskem prostoru bi lahko razumeli le, če bi imeli tovrstno ustvarjalko tudi v Sloveniji, pa je nimamo. Edini stik z reperko, ki bi omenjala teme, ki se tičejo marginaliziranosti žensk ali drugačne etnične pripadnosti smo imeli ob septembrskem koncertu Princess Nokie v Kinu Šiška.

Dogajalni tempo v filmu se prilagaja čustvenem stanju glavne junakinje in zato dobro izžareva njeno energijo. Dokumentarni film o Silvani je iskren v dojemanju mogočne, moderne borke, ki se ne zoprstavi le družbenim krivicam, ampak se sooča tudi z osebnimi strahovi in negotovostmi. S tem postane še bolj človeška, gledalcu še bližje in mu zato vliva moč in pogum za boj na strani pravice.

Kristina Krajnc in Tina Tomšič

Sicilijanski duhovi

Na tretjem Kinotripu, mednarodnem filmskem festivalu,  ki ga ustvarjajo mladi za mlade, smo si ogledali tudi nov italijanski film Sicilijanski duhovi. Osnovan na resnični zgodbi o ugrabitvi Giuseppa Di Mattea, katerega je mafija po 779ih dneh ujetništva zadavila ter razgrajenega v kislini ofvrgla v jezero, da bi utišala njegovega ovaduškega očeta, film izumi dekle Luno, Giuseppejevo sošolko, ki se zaljubi vanj in se nikakor ni pripravljena sprijazniti z njegovim izginotjem.

Fabio Grassadonia in Antonio Piazza, utečen režiserski duo, uspeha, ki sta ga dosegla s filmom Salvo, sicer nista ponovila v popolnosti, a sta na Siciliji gotovo našla lastno, izvirno manifestacijo duha Guillerma del Tora ter idejo simbolističnega, skoraj surrealističnega filma prenesla natanko na stičišče fantastičnega sveta pravljičnega sanjarjenja s krutim, stvarnim svetom nasilne mafijske ugrabitve mladega Giuseppa.

Tko imenovana črna pravljica nas odpelje od Mattea Garroneja ter njegove Gomore ali Zgodbe vseh zgodb vse do Freudovega koncepta »Das Unheimliche« s svojo temačnostjo in klavstrofobičnim vzdušjem meji na grozljivko, ki v svojem fokusu tematsko polje narave razdvoji na nasilen svet, poln pasti, ter čarobni gozd neskončne svobode. Simbolika, z izjemo obširne rabe vode, je skoncentrirana na živalskem svetu ter izkoriščena več kot odlično – najpomembnejši motiv je gotovo sova, nosilka modrosti, ki predstavlja stik med svetom živih in mrtvih, je hkrati aluzija ter opomnik na dvojnosti dogajalnega časa in prostora. Igra bogov, duhov, živali in živih mrtvecev zgodbo o ugrabitvi tako povzdigne na raven, katero z lahkoto označimo za umetniško.

Eden najboljših elementov filma je gotovo izvrstna fotografija Luce Bigazzija, ki uspe od temačnega mafijskega sveta skoraj neopazno ločiti svet sanjskega ter z manipulacijo barv gledalca pripelje do skorajšnje katarze. Glasba in zvok pod taktirko Antona Spielmana in Lorenza Grassa včasih zamešata dur in mol ter tako zgrešita glavne linije čustvovanja likov in gledalcev, a pogosteje spretno pripomoreta k napetostnem loku, poigravanje s tišino v povezavi z določeno motiviko ali zgolj za voljo zaviralnih momentov pa je več kot učinkovito.

Večinoma umirjen tempo žal hitro izgubi svoj prvotni namen – ustvarjanje atmosfere – ter prične gledalca dolgočasiti. Film bi gotovo lahko trajal manj kot 122 minut, a ravno raztegnjenost prizorov in celo ponovitev nekaterih poudarita eno izmed sporočil. Podobno kot slovenski režiser Damijan Kozole v filmu Meje Grassadonia in Piazza z občasno cikličnostjo ter upočasnjenim dogajanjem učinkovito upodabljata krizo obeh protagonistov.

Žan Florjanič Baronik