Starci

Gledališče Glej s programom Glej, rezident pod vodstvom Barbare Poček daje prostor na gledališkem odru mladim umetnikom, kakršna sta tudi avtorja predstave Starci. Tin Grabnar in Hana Vodeb sta izkoristila rezidenčno leto v Gleju za pripravo predstave o starejših, ki je bila premierno uprizorjena v petek, 8. junija. Pred polno dvorano je nastopalo sedem naslovnih starcev, od tega pet stark, a to je le nekaj ‘starcev’, ki so sodelovali pri projektu Starci (http://starci.si/). Avtorja v predstavi združita dve umetnosti, gledališko in filmsko, saj nastopajoči obujajo spomine ob posnetkih krajev, kjer se je to, o čemer pripovedujejo, dejansko zgodilo. Poleg samega dogodka lepo opisujejo tudi spremembe teh krajev. Nekatere zgodbe iz mladosti starcev, ki so jih povedali, so lepe, pravljične, spet druge grde in travmatične, a vse so ostale v spominu. Med pripovedmi so govorili o spominu samem, kako nekatere že zapušča, česa se spominjajo, od vonjav do zvokov. Poseben čar daje predstavi spontanost, kajti za potek predstave je sedem nepoklicnih igralcev izvedelo šele ob njenem začetku. Nostalgijo po dobrih starih časih, ki so meni neznani, a sem do njih vseeno nostalgičen, vzbujajo te pripovedi. V njih se zdi življenje preprostejše od današnjega, toda mogoče je tako le zato, ker o njem poslušamo iz spominov, vsak spomin pa je malo selektiven, še posebej ko smo starejši in se, kot je povedano tudi v predstavi, grdih dogodkov sploh ne spominjamo. Razmišljam, ali se veselim starosti. Po ogledu predstave se starost ne zdi tako slaba, saj se bom mogoče spomnil samo lepih reči iz preteklosti. Seveda s staranjem pride tudi mnogo tegob, a kot delujejo nastopajoči, je pravilen odziv na take tegobe nasmeh, optimizem ter vztrajanje. Starci so nekakšna oda spominom na mladost in veseli starosti. Napake, ki bi se v bolj klasični predstavi zdele negativne, v Starcih delujejo kot nekaj zelo naravnega in sprejemljivega, kajti pospremljene so z iskrivimi nasmeški nastopajočih, ki kljub svojim letom izžarevajo mladostniško energijo. Prijetnost predstave je začutiti že ob vstopu v dvorano, saj zadiši po domačih piškotih in čaju, ki ga ponujajo starci in starke iz predstave. Pod črto so Starci prijetna predstava, polna nostalgije, ki gledalca pripravi do smeha, predvsem pa do sproščenega razmišljanja o svojih spominih na otroštvo, tudi če v primeru Novih dijakov to sploh ni tako oddaljeno. Avtorja sta na odru skupaj z igralci in filmskimi posnetki pričarala lepoto starosti. Ponovitev predstave bo 22. junija, pravo premiero pa bo, najbrž z večjo zasedbo, dočakala novembra.

http://www.glej.si/starci

Šest oseb išče Williama

Delno improvizirana igra, osnovana na štirih dramskih delih znamenitega Williama Shakespeara, je avtorski projekt Amaterskega mladinskega odra SNG Nova Gorica. Verjetno največja kvaliteta te predstave je prost in nepričakovan razvoj zgodb, saj poseduje tako imenovano odprto formo – glavni koncepti, nekaj dialogov in didaskalij je predhodno zastavljenih ter razpisanih, a dobršen del ostaja stvar improvizacije, povsem odvisne od navdiha šestih igralcev.

Delo je očitno idejno osnovano na absurdni drami Luigija Pirandella, v katerem se prepletata dve zgodbi kakor dva nivoja realnosti, hkrati pa avtor kot eden izmed prvih uporabi koncept režiserja na odru in posledično predstave v predstavi, katerega so posvojili tudi mladi amaterski igralci iz Nove Gorice. Dijaki tretjega in četrtega letnika predstavo ustvarjajo v dveh paralelnih svetovih – stvarnostjo, kjer so igralci prav zares igralci ter svobodno komunicirajo z občinstvom, ter Shakespearovim univerzumom, v katerem se nastopajoči prelevijo v like znanih dram kot so Sen kresne noči, Hamlet, Othello ter na koncu tudi Macbeth. Po besedah mentoric Tereze Gregorič in Urše Adamič so srednješolci najprej docela proučili Shakespearova pisanja od dramskih del do sonetov ter nato sami z uporabo raznih gledaliških metod skovali Šest oseb išče Williama, ki naj bi odražala njihova razmišljanja, poglede, ter odnose do literarnih oseb, katerih čevlje so se trudili zapolniti oziroma konkretno preoblikovati. Kar pa se tiče čevljev občinstva, bi jih umetniki načeloma z lahkoto sezuli, a pod pogojem, da bi nekaj nadvse nepotrebnih opazk uspeli zadržati zase.

Na trenutke preveč sproščeno vzdušje je namreč zagotovo prineslo mnogo mešanih občutij. Sicer duhovit in večinoma prisrčen postdramski pristop do nastopanja, ki so ga zavzeli igralci, v nekaterih dejanjih ponesrečeno meji na povsem nepotrebno vzvišenost – meja med zbadljivostjo in posmehom, ki sta produkt neprofesionalnega odnosa gledališčnikov do občinstva, je namreč zares tanka, prav gotovo pa so jo igralci prestopili na koncu večera, ko so vztrajno publiko označili za neumno, s tem prekršili enega redkih gledaliških konsenzov ter rahlo očrnili vtis o sicer dobro premišljeni burleskni produkciji.

Glasbeni vložki, ki so jih ustvarjali igralci, so zanimivo dopolnjevali nastop ter dodali k dinamičnosti predstave. Odlično izkoriščen je bil tudi element svetlobe, saj so nastopajoči sami z lučmi manipulirali skladno s potekom zgodbe – različni vzorci osvetljave so namreč zaznamovali različne ravni dogajanja.

Igra večine nastopajočih je bila seveda nadpovprečna – dramske osebe, katere so igralci prevzeli in celo znova zgradili, so občinstvo nasmejale do solz in hkrati podale nekaj dojemanj in idej o svetu, v katerem živimo, zato delo zagotovo ni ostalo le na površni stopnji brezdušne komedije. Improvizacija niti v najbolj kaotičnih in zmedenih prizorih ni bila nič manj kot odlična in celo redkobesedni želvak Gašper je svojo vlogo odigral brez napake.

Človeški glas

Gledališka šola Prve gimnazija Maribor se lahko poleg zloglasne Antigone pohvali tudi z več kot odličnim podmladkom, katerega sestavlja pet igralk iz drugega letnika z mentorico Tatjano Peršuh na čelu. Premišljena priredba Cocteaujeve monodrame Človeški glas na minimalistično simbolstični sceni, prelepljeni s telefonskimi žicami, ugleda nov, skoraj živahen, a še vedno otožno psihotičen odtenek teme. Mlado dekle, v priredbi Mariborčanov precej drzno odigrano s strani petih dijakinj, se tekom telefonskega pogovora s svojim bivšim ljubimcem sooča z zavrnitvijo ter novo zaroko njenega »dragega«, ki, tako kot na bolj metaforični ter v scenariju tehtno preigrani ravni telefonski pogovor sam, naznanja konec konca starega, varnega, sanj vrednega življenja. Ženska se torej ne sooča le z bivšim ljubim, temveč v večji meri sama s sabo. Z navali burnih čustev, ki nihajo od evforije do psihoze, in hitrimi, ostrimi ter dobro umeščenimi preskoki med njimi so prikazani raznorazni senčni kotički depresije, opisane v dramskem besedilu.

Priredba scenarija, prikrojenega novemu konceptu z na več igralk razbitim likom, se izkaže za dobro premišljeno – po le nekaj začetnih minutah zmedenosti občinstva se tokovi replik sijajno zlijejo v raztresen monolog histerične ženske v intimnem čustvenem viharju. Dvomi, ki jih poznavalec originalnega besedila gotovo prinese v dvorano ob prebiranju gledališkega lista, na katerem je zapisano pet imen, se do konca predstave razblinijo, saj se trenutki interakcije med igralkami izkažejo za ključne pri uprizarjanju na novo vzpostavljenega akcijskega vrha, ki nastop gotovo obogati.

V kombinaciji s temačnostjo scene ter glasbenimi oziroma zvočnimi vložki igra Kaje Bastič, Gine Marie Krempl, Anastazije Leščak, Eve Karolina Soršak ter Lučke Stopinšek pričara na trenutke neprijetno voajersko vzdušje.

Zagrenjeno igriva preobleka Človeškega glasu je seveda ustvarjena na odlično zasnovanem platnu režiserke, a se za ključni element izkažejo ravno igralke. Kljub nekaj manjšim spodrsljajem jim uspe učinkovito in za šestnajst- oziroma sedemnajstletnice precej prepričljivo prikazati spekter občutij zlomljene odrasle ženske. Igra petih dijakinj je za amatersko gledališče gotovo nadpovprečna, predvsem zaradi njihove skoraj popolne sinhronosti na odru. Dekleta se ne dopolnjujejo temveč raje skupaj zlivajo v celoto kompleksnega glavnega lika te drame, ki je skozi novo perspektivo, tako ustvarjeno kot utelešeno v nadobudnih igralkah, precej drugačen od originalnega. Omenjeno zahteva ustvarjalnost tako režiserke Lučke Stopinšek kot ostalih nastopajočih, saj je za kakovostno produkcijo, kakršne smo bili priča gledalci v Gleju, potrebno doseči dvoje: individualnost posamezne igralke, ki doda pomen ter vrednost novemu konceptu ter gledalski izkušnji, in vzpostavitev skupnega jezika med igralkami, katerega lahko na širši ravni dojemamo tudi v družbenem kontekstu, podprtem z motivom telefonskih žic – poslušanjem in posledičnim razumevanjem sočloveka. Kot povedano v predstavi, je grozno, ko slišiš druge, a ostaneš neslišan, nem – počutiš se mrtvega. Več kot očitno je, da na odru takšne krize jezika med igralkami ni, saj delujejo kot homogena in dobro uigrana skupina.

Poljanski postmodernistični Plavt

Režija: Nataša Homar in Miha Pohar

Igrajo: Bojan Cvjetićanin, Val Fürst, Jaka Klasinc, Lenart De Bock, Hana Hadžiahmetović, Tina Murenc, Max Rakušček

Tehnik in lučkar: Matic Pirnat

Poljanski klasiki so letos na oder postavili Plavtova Dvojčka. Kaj lahko narediš z dva tisoč let staro rimsko komedijo? Res je, da je Plavt s svojima Dvojčkoma in še katero drugo komedijo postavil temelj ne le italijanske, temveč tudi svetovne komedije, toda uprizarjanje dva tisoč let stare komedije je tvegano iz dveh stališč: ker v vmesnem času stvari, iz katerih se avtor norčuje, lahko niso več smešne, ali pa, ker je bila že tolikokrat uprizorjena, njeni komični učinki pa tako ponarodeli, enostavno ni več smešna. A že prvi trenutek, ko sta na oder stopila dvojčka, »enaka kot jajce jajcu«, pa nista bila niti enako visoka, je bilo jasno, da se Poljanci s tem niso obremenjevali. Dvojčka je na oder najavil Napovedovalec, ki je v stilu Caesarja Flickermana z izjemnim občutkom za šov najprej sicer premalo razločno in dvajsetkrat hitreje od navadnih ljudi zrecitiral predzgodbo, ki sem jo k sreči poznal že prej (vse peripetije okoli rojstva dvojčkov, njune ločitve, ločenih življenjskih poti in vnovične združitve v mestu Drač, ki je, mimogrede, v Albaniji!!), se zahvalil za aplavz, ali mogoče raje … »A-plavt«, in se poslovil rekoč: »Zdaj pa se grem preobleč v Kuharja.«

Delati s klasičnim tekstom (in imeti pri tem proste roke), zabavnimi in nastopaškimi igralci in omejenim budžetom – jasno je bilo, da bo od originalnega besedila ostalo le najosnovnejše. Poljanci so dobro razumeli, da vsako besedilo obstaja le v povezavi z drugimi besedili, in v predstavo vtkali toliko citatov, ‘for’, gagov, vicev in aluzij, da je bilo prav nenavadno slišati stavek izvirnega besedila. »I’ll make him an offer he cannot refuse«, »Frankly, my dear, I don’t give a damn« in »Vedno bova imela Drač« so poželi salve smeha. Najbolje so učinkovali zvočni učinki, mene so še bolj navdušili, ker tehnika niti enkrat ni zatajila: od Vojne zvezd, ki zadoni, ko Menajhmusova žena stopi na oder, do Pri Addamsovih in seveda, Titanika. Tudi sami prizori so bili nadvse zabavni, vrhunec je bil verjetno pravi kung fu pretep iz japonskih risank, pa ko je lučkar ugasnil luči sužnju ravno med najbolj zagretim govorom in seveda zaključek, ko o svobodi sužnja odloča met kovanca – leti, se obrača v zraku, Menajhmus ga ujame na roko – luči se ugasnejo. Aluzija na Izvor je bila popolna, pomirjujočega konca oropani gledalci pa smo bili navdušeni.

Skratka, gledali smo izvirno postmodernistično komedijo, ki se norčuje sama iz sebe, kjer se liki zavedajo svoje anahronosti in se igralci skoznje norčujejo iz teh likov in njihovega uprizarjanja. Smejimo se torej igralcem, ki se norčujejo iz svojih vlog oziroma jim dodajajo nove plasti komičnosti. Predmet posmeha tudi niso več situacije same, temveč ponovno njihova uprizoritev z na primer minimalističnim odrom in kostumi, torej srednješolska predstava, ki se tega zaveda in se iz tega norčuje. Rečeno drugače, četrta stena je bolj ali manj padla, iz predstave je pravzaprav nastal tematski stand-up šov, ki nas je seznanil z izvirnim tekstom in ga napravil bolj smešnega, kot si je Plavt kadarkoli lahko predstavljal.

 

(Ne)smiselnost političnega gledališča

Oliver Frljić mi je postal strašno všeč, ko je med njegovo predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine ena izmed gledalk zgrožena zapustila dvorano. Ja, to je dobra predstava. Da človeka tako močno nagovori, da vstane in gre. Gospa, ki jo je režiser razburil, nikakor ni (bila) edina. Frljić je balkanski oz. že kar mednarodni provokator, ki je Slovenijo zbodel tudi s predstavo 25.671, ki je opozarjala na nerešen položaj izbrisanih. Srbijo s predstavo o pomoru muslimanov v Srebrenici. Poljsko s predstavo o udeležbi Poljakov v holokavstu (ki so jo zaradi protestov sicer prepovedali). Naštevanje njegovih provokativnih, politično nekorektnih predstav in dejanj bi se lahko zavleklo. Nič pretirano presenetljivega ni, da je njegova najnedavnejša predstava, Kompleks Ristić, postala kontroverzna že pred premiero. Vsi so o njej vedeli že vse in jo hkrati nestrpno pričakovali, da bi ugotovili, da temu ni tako.

Tudi jaz, ki za Ristića nisem še niti slišala. A že ko sem v repertoarju Slovenskega mladinskega gledališča prebrala Frljićevo ime, sem se razveselila, in še bolj, ko sem prebrala, da bo “vidmarjanski del slovenske gledališke elite spravil v obup.” Pred ogledom predstave me je sicer skrbelo dejstvo, da o Ristiću ne vem popolnoma ničesar, a v Mladini sem prebrala, da so si premiero ogledali tudi mladci, ki se vrhunca Ristića ne spomnijo, ter da so se izmed vseh vrst gledalcev najbolj smejali. Med ogledom predstave sem se sicer smejala, a po ogledu sem sklenila, da predstava definitivno potrebuje umestitev v širši kontekst.

Vrnimo se na začetek. Ljubiša Ristić je bil režiser, ki je z Misso in a minor v jugoslovansko gledališče prinesel politiko, se uprl tradicionalnosti in odprl to možnost tudi za ostale režiserje ter dosegel, da so takratno Mladinsko razglasili za “gledališke teroriste”. Je tudi ustanovitelj KPGT (Kazalište, pozorište, gledališče, teatar), v katerem se je, kot sugerira že kratica, zavzemal za “enoten jugoslovanski kulturni prostor”. Frljićeva predstava pa ne buri duhov zaradi Ristićevega kulturnega revolucionarizma, temveč zaradi njegovega sodelovanja z Miloševićem. A Ristić naj bi v predstavi deloval tudi le kot metafora – skozi njega se Frljić sprašuje o možnosti ponovne obuditve ideje o enotnem jugoslovanskem kulturnem prostoru in o stanju politične umetnosti. Nikakor pa ne režira nekakšne jugonostalgije, saj meni, da je nostalgija za gledališče to, kar je v umetnosti kič, kot je povedal v intervjuju za Radio Študent.

In sedaj se vrnimo k predstavi. V njej se ne govori, kar napoveduje, da bo le-ta zgrajena iz metafor in simbolov; enih bolj direktnih, kot je na primer brutalno žvečenje sladkornih kock, iz katerih so igralci pred tem izpisali kratico KPGT, drugih bolj posrednih, kot so na primer prizori iz Ristićevih filmov in predstav, ki jih je seveda težko razumeti brez predhodnega ogleda. In čeprav sama tema predstave ni Ristićevo politično delovanje, tudi slednjega v predstavi ne manjka – pojavi se Ristić kot mitološko bitje z brki in kokakolo, v vojaški uniformi, ki jo obleče na odru. Bi že morali potegniti črto med njegovim političnim in umetniškim udejstvovanjem? Ezra Pound je bil fašist. Karadžić je pisal otroške pesmi. Pomembno vlogo v predstavi igra tudi glasba, ki dopolnjuje ta konstrukt simbolov in pomaga igralcem, da dosežejo na trenutke poetično, na trenutke povsem surovo vzdušje, čeprav sem prepričana, da bi takšna igralska zasedba lahko dosegla enak učinek brez kakršnekoli pomoči.

Za slednje je verjetno pomembno tudi dejstvo, da Frljić predstave ustvarja skupaj z igralci – od njih zahteva, da vzpostavijo osebni odnos do obravnavane tematike. Vsak in vse mora imeti v njegovih predstavah aktivno vlogo in namen. Samo gledališče pa ima zanj namen oz. ga, kot je povedal v intervjuju za Poglede, uporablja kot sredstvo, ki “zagotovo ne bo spremenilo ali izboljšalo družbe, v kateri živimo, lahko pa prikliče neke vrste kritično zavest, če že ne kaj drugega.” Kot sem že omenila, Frljića ne briga pretirano kaj je politično korektno – ravno nasprotno; občutljivejše oz. politično manj korektne teme uporablja za prevpraševanje nekih čisto univerzalnih vprašanj; o svobodi, odgovornosti posameznika in družbe, predsodkih, nacionalizmu, mejah … In kaj je tukaj spornega? To, da šokira? To, da ljudje proti njegovim predstavam protestirajo? To, da mu prepovedujejo delovanje v določenih gledališčih? In navsezadnje; to, da gospa med njegovo predstavo zapusti dvorano? Pa saj prav to je namen umetnosti in ravno to Frljić želi doseči. V predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine nas eden izmed igralcev vpraša, ali bi si raje ogledali klasično dramo, Cankarja, se poistovetili z liki. Je to res bolj smiselno od političnega gledališča?