novi Novi dijak

o_nas_header
Društvo ljubljanskih gimnazijcev, kakor je poznano na upravni enoti Ljubljana, oziroma Društvo Novi dijak, kakor je malce bolje poznano med ljubljanskimi dijaki, je svojo zgodbo pričelo leta 2012 s prvo številko na spletu. Januarja 2013 je svoje delovanje nadaljevalo s širitvijo ekipe ter tiskano številko časopisa, februarja pa postreglo s kulturno poslastico v obliki okrogle mize, koncerta ter malo kasneje z literarnim večerom.

Zastor-tema.

Leto dni po zadnjem dogodku Novega dijaka se na hodnike nekaterih ljubljanskih gimnazij časopis ponovno vrne.

Zastor-tema.

Ekipa nadobudnih, kreativnih dijakov z željo, da bi svoje vrstniki zbudili iz pasivnosti, je zaključila gimnazijo, maturirala, se vpisala na izbrani študij in morda tudi prestopila s strani dijaškega na stran študentskega medija.

Zastor-tema-birokracija.

Ekipa nadobudnih, kreativnih dijakov z željo, da bi svoje vrstnike zbudili iz pasivnosti, se je odločila, da bo Novega dijaka obudila!

Namen Novega dijaka je osvoboditi se okov, v katere nas vpenja ključni status naše starosti. Kritično razmisliti ter brez zadržkov spregovoriti o vsem, kar se nas dotika in kar nas moti. Četudi je to zaenkrat zaradi pomanjkanja finančnih sredstev v spletni obliki. Četudi je to s slovničnimi napakami, ki dijaškemu novinarstvu sledijo na vsakem koraku. Ideja Novega dijaka je dobra in potrebno jo je nadaljevati. V kakršnikoli obliki, o katerikoli tematiki. Dijaki ne smemo več biti tiho. Morda bo novi Novi dijak le senca starega, a to tveganje je bilo pri spremembi ekipe očitno. Morda se bo po tej obuditvi njegovo delovanje zares zaključilo. Morda. A zaenkrat smo tukaj. Obstajamo. Trudimo se. Novi dijaki, ki pišemo o stvareh, ki se nam zdijo zanimive, o katerih je treba pisati, o katerih se premalo piše. O uspešnosti naših trudov pa malo kasneje.

Zavesa-luči-akcija.

Nedokončan inuitski nos

Ti s svojim obrazom, s svojim tujim, inuitskim obrazom.

Razmišljala sem o njem.

Razmišljala sem o črnem na tvojem pletenem šalu in o svili,

ki se na tvojih prsih spremeni v nebo.

Verjetno misliš, da nisem pozorna na tvoj obraz.

Misliš, da nikoli nisem pozorna.

Gledala sem te

med knjižnimi policami,

med knjigami vlažnimi od zvezdnega prahu in ožganimi od propadlih, zanikrnih duš.

Nisem pozorna na tvoj obraz.

Odidem mimo, kot da si zapečatena skrinja

Izgubljena med zimskim, mrtvim zrakom.

Vedno odidem. Nič.

Ampak peljala sem se tisoč milj okoli sveta,

razletela sem se v nebo, kot razbito granatno jabolko sem bila,

moja kri, sladka kot med je cingljala nad tvojimi ušesi, kot smrtna obsodba.

Hotela sem vlago.

Nikoli nisi bila vlažna. Vedno si bila kruta.

Lajf je pregrenek.

Prižgem si čik in te izdihnem iz sebe.

Ko sem sedela pred spreminjajočimi se vrati,

sem videla požar.

Apokaliptični ogenj. Plameni so se razjedali kot stvori, kot obupanci iz Hada, ki se v

agoniji borijo za malo zraka.

Vedno je treba mislit. Razmislit vsako žilo na tvoji podlahti, razmislit o vrtinčenju zraka,

o kaosu tvojih nog. O kaosu besed, o zažrti praski tvoje umazanije.

Žal mi je, da sva morali mislit…

Da je kdaj drugič bolj sprejemljivo.

Kdaj drugič, nič, nabila sem se na starodavni kič.

Žal mi je, da nisi vedela, da takrat še nisva bile pripravljeni za gorenje.

Ne s toliko malo zraka v najinih pljučih.

Tvoja pljuča so roza…

Moja se sesedejo ob vreli vodi.

Kaj si mislila? Bil je november.

Bil je november.

Ne poznaš me.

Odšla bi s tabo in se ne bi sprijaznila z ničemer drugim

Odšla bi s tabo.

Tvoj obraz divji veter, tvoj obraz pomirjajoča jutra in zbujena jutra,

tvoj obraz rože divjih polj, neukrotljiv, zarisan okroglo,

umirajoči koti, obale, raztreseno listje.

Objamem te, rečem to nisi ti,

to je razbijajoča koma.

Nad nama, nad zimo.

Ne vem, če sva česarkoli vredni,

ne vem če sva pomembni,

ne vem, če nisi samo

 smrt, ki jo ljubim.

Ampak razbila bom okvirje knjig, hišo iz kart,

ta svoja pljuča.

Oh, divji veter in mehek obraz.

Ne razumeš, da vse kar naredim je ljubezen.

Povedala sem ti.

Ne poznaš me.