Letos obeležujemo že osmo leto delovanja našega društva Novi dijak, v krajši in morda danes še bolj poznani obliki ‘Nodi’. V tem relativno kratkem času so generacije zagretih in resnih, a vseeno zabavnih in norih dijakov, društvo pripeljale do tu. Za nami je malo morje zanimivih dogodkov, predavalnic in dvoran, ki so bile kdaj malo bolj, kdaj malo manj polne, sodelovanj s pomembnimi in uveljavljenimi slovenskimi kulturnimi institucijami in izdelkov na katere smo lahko ponosni.
Sama sem na prvi sestanek v LPju prišla kot tišja in prestrašena dijakinja prvega letnika gimnazije. Na začetku se mi je cela stvar zdela ogromna. Ogromen projekt, ‘ogromni’ ljudje, ogromna pričakovanja za moje tedanje še precej nerazvite sposobnosti. Vseeno pa sem se hitro udomačila. Ogromni projekti so se (skoraj) vedno zdeli izvedljivi, ‘ogromni’ ljudje so s časom postali malo manjši, predvsem pa so postali moji prijatelji. V treh letih se je naša zasedba kar precej spreminjala. Ljudje so odhajali in prihajali, na sestankih so se pojavljali znani obrazi, ki sem jih na vsake toliko časa ošinila na šolskem hodniku med kaosom odmora za malico, kot tudi ljudje, ki jih prej še nisem poznala in jih brez Novega dijaka, verjetno tudi nikoli ne bi. Ne glede na znane ali neznane obraze, pa je okoli naše mize v enem izmed ljubljanskih kafičev, polne odprtih računalnikov, počečkanih zvezkov, predvsem pa litrov kave, vedno vladalo posebno vzdušje med ljudmi, ki so pripravljeni kričati in prisluhniti, ki si želijo spoznavati tuje svetove in povsod iščejo odprt dialog ter medsebojno povezanost.
Naslednje leto, kot mnogi pred mano, z vstopom na univerzo zapuščam društvo in upam, da bom nekoč, ko bom obiskala kakšen dogodek Novega dijaka ali pa v enem izmed ljubljanskih kafičev, preslišala skupino dijakov za prepolno mizo, še vedno občutila enak duh in zagnanost.
Ob misli na prihodnost pa se je kdaj vredno ozreti tudi nazaj. Zato smo se letos odločili, da se naučimo kaj o naših predhodnikih in začetkih društva. Nastal je sledeč intervju s prvima urednikoma, Jako Gerčarjem in Matjažem Jamnikom, ki sta društvo ustanovila leta 2012.
1.Lahko povesta kaj o začetku društva? Kako, kdaj in zakaj se je vse skupaj začelo? Kdo je sodeloval?
Jaka: Društvo se je pravzaprav izvilo iz osebnih stikov, najprej med mano in Matjažem, in širše med šolama Poljane in Vič. Formalno je društvo sicer nastalo kasneje, ko so se ekipi pridružili še dijaki Bežigrada (in redkeje dijaki drugih gimnazij) in smo na Tobačni formalizirali to, kar je sprva vzniknilo iz dveh vztrajnih želja dijaške populacije: željo po ustvarjanju časopisa (in prvih poskusov objavljanja ter udejstvovanja v javnem kontekstu), kar je bilo evidentno že iz popularnosti in zagretosti številnih generacij ob izdajanju poljanskega Pravega kota in viškega Vičwatcha, ter idejo o socializaciji izven sten lastne gimnazije. Ko gledam nazaj, mi je jasno, da v tem ležita glavna razloga za dolgoživost Novega dijaka. Konec koncev je projekt v svojem zastavku precej enostaven: dijaki iz različnih gimnazij se zberejo na kup, da bi po svojih najboljših močeh ustvarili neredko družbeno-politično odziven, skoraj vselej pa ustvarjalen produkt, najsibo to koncert, delavnica, pogovor ali revija.
2. Ime društva se je čez čas spremenilo – na začetku se je društvo namreč imenovalo Das gymnasium. Kaj je bil razlog za spremembo in zakaj se je obdržalo ravno ime Novi dijak?
Matjaž: Društvo se ni nikoli imenovalo Das Gymnasium, to je bilo samo ime prve, v vseh smislih poskusne številke, ki je bolj kot ne prepakirala prispevke napisane za Pravi kot in VičWatch. Izhodiščna zamisel projekta je namreč bila, da bi novo nastali časopis nadomestil časopisa, ki sta izhajala na Poljanah in Viču, kar pa se iz več razlogov ni zgodilo. Ime smo spremenili, ko so se nam pridružili kolegi iz bežigrajske gimnazije. Novi Dijak prej ni mogel nastati. Das Gymnasium ni premogel dovolj piscev, in na nek način, smo potrebovali, no, vsaj jaz sem potreboval neuspeh prve številke, zato, da smo projekt zastavili resneje.
3. Kakšni so bili odzivi na novonastalo društvo in kako ste pridobili publiko?
Jaka: Meja med produkcijo in “konzumacijo” Novega dijaka ni bila nikoli strogo zarisana: gimnazija je konec koncev tesno prepleten socialni kontekst, pri ustvarjanju projekta pa smo angažirali dovolj posameznikov, da se je odmev širil sam od sebe. Morda navidez paradoksalno je k prepoznavnosti odločno pripomogla tudi naša odločitev, da gremo navzlic visokim stroškom v tisk – imeli smo srečo, da nas je finančno in izvedbeno podprla založba Rokus Klett –, revijo pa smo nato gverilsko tržili po hodnikih vseh ljubljanskih gimnazij. Če me spomin ne vara, je prva številka izšla v 600 ali 700 izvodih, skoraj celotno naklado pa smo tudi uspešno prodali za “prostovoljni prispevek” predlaganih dveh evrov. Tako so projekt spoznali tudi profesorji in vsi tisti, ki na naše dejavnosti niso naleteli na socialnih omrežjih ali preko skupnih stikov. V tednu, preden smo izšli, smo izvedli marketinško ofenzivo v okolici šol, ki je gotovo vzbudila nekaj zanimanja.
Matjaž: Prvo številko Novega dijaka smo razprodali. Vsebinsko številka ni bila slaba, v veliki meri se je navezovala na proteste proti tedanji politični garnituri, ki je, ironično, tudi današnja, na žalost še vedno stoječa in opravilno sposobna politična garnitura. Vzdušje, ki je navdihnilo vsebinsko plat prve številke, je bilo zato še kar podobno vzdušju, ki ga doživljamo na protestih proti vladi Janeza Janše v koronskih časih. Kljub temu pa je bil presežek prve številke brez dvoma v oblikovanju. Naslovnica se mi še danes zdi super. Prav oblika izvorne številke je bila tista, ki je od vseh naših poskusov (govorim seveda za uredništvo, katerega del sem bil sam) najbolj poosebljala Novega dijaka, oziroma k čemu bi Nodi moral stremeti …
4. Danes se ob misli na Novi dijak vsak spomni na ustaljene dogodke, ki jih prirejamo vsako leto (Spekter, Rast…). Kakšni so bili prvi dogodki, ste jih na začetku sploh organizirali? So imeli dogodki skupno idejo/povezovalno rdečo nit, kot npr. družbeno kritičnost, umetnost, ali je bila vsebina namenjena zgolj zabavi in sprostitvi?
Jaka: Tu je bila pogosto posredi kombinacija obojega: pri Novem dijaku je šlo za druženje, ki je bilo večidel prijetno, a je skoraj vselej imelo namen onkraj sebe. Strogih ločnic med delom in zabavo ni bilo. Vsekakor je bil močnejši poudarek na reviji kakor na dogodkih, čeprav je bil Nori divjak, ki smo ga priredili v KUD France Prešeren, zastavljen ambiciozno. Mogoče preambiciozno, ker smo s tem hudo zažrli tudi v našo finančno stabilnost, ampak komu mar osem let kasneje.
Ideja o dogodkih se je pojavila, ko smo ustanovili društvo. Društvo je našim prizadevanjem dalo nekakšen multimedijski, multipraktični pridih. Že takrat se mi je zdelo, da je Novi dijak seveda pomemben, vendar ne najpomembnejši z vidika naših želja. Prostor, ki se je odprl z Nodijem, je ponujal veliko več. Možnost za oblike delovanja, ki niso izključno publicistične …
Matjaž:Priredili smo dva dogodka. Literarni večer v sodelovanju s Škucem, ki je uspel in dogodek Nori dijak oz. Nori divjak. Zdaj se ob imenu zdrznem, takrat pa se mi je zaradi ironije in dvojnosti, ki sem ju čutil v našem početju, zdelo super. Potreba po časopisu, angažmaju in artikuliranosti, je bila zame takrat ekvivalentna potrebi po žuranju, pitju, sproščenosti. In Nori divjak je bil nekakšen poskus formalizacije takšnega sentimenta. Na dogodku, ki smo ga priredili v KUD France Prešeren, so nastopili takrat še kar uveljavljene skupine: Toronto Drug Bust, Barely Modern in New Wave Syria. Dogodek sam imam v lepem spominu. Odločitve zanj pa ne toliko. Prireditev se je izkazala za potratno s finančnega vidika. Veliko bolje bi bilo finančna sredstva nameniti novi številki, za katero smo potem morali iskati sponzorska sredstva. Dogodek je tudi polariziral člane društva. Mislim, da smo zaradi te polarizacije naredili veliko manj kot bi lahko …
5. Zakaj se vama je zdel angažma dijakov in mladih pomemben?
Jaka: Novi dijak je bilo in, upam, da ostaja, zlasti sredstvo, ki posameznikom omogoča, da gradijo svoj odnos do sveta v čim bolj razgibanem in aktualnem smislu: revija in druženja so kot nalašč za to, da v tistih konstitutivnih letih, ki so neredko odločilna za ostrenje pogleda in okusa, izbiro študija in vsaj srednjeročne življenjske poti, poslušajo, poskušajo in izbirajo. Ton in vsebina pilotnega Nodija sta bila močno naravnana na aktualno dogajanje (proteste proti drugi Janševi vladi, ki so bili kot marsikateri protesti, simptomatični za globlje razpoke v družbi) in revija – z zavedanjem, da mogoče malce iluzorno gledam v preteklost – je služila kot priročen instrument za poskus artikulacije naših takratnih perspektiv in želja. Smoter projekta, vsaj zame, leži v zbiranju; gre za zelo osebno obravnavo sveta na več ravneh, tudi na politični, ampak predvsem v dialogu z drugimi.
Matjaž: Novi dijak ni zgolj dijaški časopis. Mislim, da je to najpomembnejše sporočilo vsega, kar je bilo napisanega, zamišljenega, ustvarjenega v imenu Nodija. Nekdo, ki piše zanj, ali pa ga ureja, bi moral vedeti, da njegov glas ne govori v imenu družbenih vlog, ki ga zaznamujejo. Družbene vloge so začasne, stvar konteksta in v tem smislu se mi zdi prav absurdno, v kolikšni meri se z njimi identificiramo. Formativna izkušnja Novega dijaka je v miselnem preskoku, v luči katerega pisci in bralci te revije postavijo distanco do vloge dijaka in s tem tudi do vseh družbenih vlog, ki jih bodo zavzeli v prihodnje.
6. Kako je potekalo urejanje financ, dokumentov in vseh drugih tehnikalij na začetku? Ste se znašli?
Matjaž: Nismo se znašli najbolje. Po drugi strani pa smo papirje in ostale čisto tehnične reči v zvezi z društvom urejali dovolj dobro, da je društvo preživelo. Nodi je bil velika učna izkušnja, če pomislim, da smo ga ustvarjali skoraj brez izkušenj. Nihče od nas ni bil prav vešč pisanja, urejanja, oblikovanja, organizacije, birokracije … Nodi je bil neke vrste simulator in hkrati čisto prava stvar.
7. Najboljša/najslabša izkušnja?
Jaka: Oblikovalka je bilo dekle, s katerim sem nato preživel osem čudovitih let življenja, skupaj pa sva sodelovala še pri številnih projektih.
8. Kaj je vajin najljubši spomin na Nodija?
Matjaž: Pri oblikovanju društva in pisanju časopisa so sodelovali skoraj vsi ljudje, ki so mi takrat, in mi še vedno, veliko pomenijo. Zdi se mi zelo lepo, da se včasih različna prijateljstva povežejo dovolj močno, da za seboj pustijo nekaj, o čemer lahko govorimo tudi več let kasneje.
Intervju sta priptavili Ema Paš in Ajda Justin
novidijak.wordpress.com 